Računalnik vodi žganjekuho

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 9. september 2019 / 16:59  

Na Okršlanovi kmetiji pri Svetem Florijanu nad Škofjo Loko, kjer gospodarita Ema in Janez Kožuh, imajo vsa zemljišča v enem kosu. Ukvarjajo se z rejo goved, s predelavo sadja in mleka ter zadnja leta tudi s turistično dejavnostjo.

Sveti Florijan nad Škofjo Loko – Janez je na nedavnem dnevu zadružnikov na kmetijsko-živilskem sejmu Agra v Gornji Radgoni prejel priznanje za prispevek k razvoju zadružništva. Priznanje je prejel na predlog Kmetijsko gozdarske zadruge Škofja Loka, s katero poslovno sodeluje in kjer je bil osem let tudi predsednik nadzornega odbora. »Priznanja sem vesel, še posebej, če so me za to izbrali kmetje, zadružniki,« pravi Janez, ki je že zelo mlad, ko je bil star vsega dvajset let, prevzel gospodarske vajeti kmetije v svoje roke. Na kmetiji nadaljuje tradicijo svojih staršev – rejo goved, predelavo sadja, čebelarstvo in gozdarjenje, tem dejavnostim pa je v dobre četrt stoletja, kolikor časa je že gospodar, dodal še nekatere nove, med njimi kot zadnjo izletniško-turistično dejavnost. Na kmetiji so temelje za to dejavnost postavili leta 2008, ko so podrli staro hišo in na njenem mestu potlej zgradili novo stavbo, v kateri so prostori za predelavo sadja oziroma za žganjekuho, garaže in prostor s šestdesetimi sedeži za praznovanja zaključenih družb. Vsem radi postrežejo z domačo hrano in pijačo, izletnikom pa še posebej predstavijo kmetijo na 690 metrih nadmorske višine, od koder je tudi lep razgled v dolino, jim pokažejo sušilnico sadja in zbirko starega kmečkega orodja, jih peljejo do bližnjega znamenitega kostanja ... O tem, da bi v stavbi uredili tudi prenočišča, za zdaj ne razmišljajo, bo pa to, kot pravi Janez, odvisno predvsem od odločitve otrok in njihovega zanimanja za delo na kmetiji.

Vsa zemljišča so v enem kosu

Okršlanova kmetija obsega 54 hektarjev zemljišč, vsa so v enem kosu tako kot tudi na vseh bližnjih kmetijah, a na Gorenjskem je takšnih bolj malo. Štirideset hektarjev je gozda, preostalo so obdelovalna zemljišča, med njimi sta dva hektarja njiv, kosijo pa tudi tri hektarje travnikov v Predosljah, od koder je doma Ema. Pred leti so posest še nekoliko povečali, v bližini kmetije so kupili štiri hektarje gozda, ki pa so ga spremenili v travnik in deloma v njivo.

Redijo okrog trideset goved, od tega je približno polovica krav. Večino mleka prodajo loški zadrugi, del ga predelajo v mlečne izdelke, predvsem v skuto in mladi sir, s katerima postrežejo gostom. Nekdaj so živino tudi pasli, a ker jim je v strmini naredila precej škode na travni ruši, so pašo opustili in travnike začeli kositi. Čeprav so v strmini, jim gorski traktor omogoča strojno košnjo. 'Privilegij' uživanja na paši so zadržali le osli, običajno imajo tri, zdaj sta dva, vsako leto imajo tudi mladiča. »Osli so atrakcija, izletniki si jih radi ogledujejo, praznovalci tudi kakšnega 'abrahama' posadijo nanj,« pove Janez in doda, da bodo na kmetiji tudi v prihodnje kljub obilici dela ohranili govedorejo.

V gozdu vsako leto posekajo od petdeset do sto kubičnih metrov hlodovine in pripravijo okrog sto 'kubikov' drv za prodajo in lastne potrebe. Z lubadarjem nimajo težav, še največ ga je bilo v prvem letu po katastrofalnem žledu, ko so posekali več kot sto petdeset kubičnih metrov lubadark.

Petnajst vrst žganja in likerjev

Čebelarstvo ima na kmetiji zanesljivo že več kot sto let dolgo tradicijo. Janezu, ki je tudi član Čebelarskega društva Škofja Loka, je kar malo hudo, da se ob vsem delu na kmetiji čebelarstvu ne more bolj posvečati. Pred leti so imeli štirideset panjev čebel, zdaj jih je petnajst. »Letos bera medu pri nas niti ni bila tako slaba,« pove Janez in poudari, da imajo čebele predvsem zato, da oprašujejo dva hektarja velik travniški visokodebelni sadovnjak. V nasadu je bilo nekdaj čez dvesto dreves, zdaj jih je manj – nekatere je polomil žled, nekaj se jih je posušilo, a vsako leto posadijo tudi nekaj novih. V nasadu prevladujejo hruške (tepke), jablan je bolj malo. Del sadja še na star način posušijo v sušilnici, večino pa namenijo za žganje, ki ga kuhajo v sodobni, računalniško vodeni žganjekuhi. Iz lastnega sadja in sadja, ki ga odkupijo od sosedov, izdelujejo petnajst različnih vrst žganja in likerjev. Med kupci so predvsem tisti, ki so nekdaj žganje lahko kupovali brez računov, zdaj pa tega ne morejo več.

Na 'podstrehi' velikega kozolca toplarja urejajo zbirko starega kmečkega orodja, v kateri so že našli mesto plug, voz, brana, gnojni koš, stiskalnica, slamoreznica ... V bližini kmetije, na sosedovem, je tudi Zejčarjev kostanj, ki sodi med najdebelejše prave kostanje v Sloveniji. Deblo v prsni višini obsega skoraj osem metrov.

In kaj na kmetiji načrtujejo v bližnji prihodnosti? »Najprej moramo urediti okolico, po letih vlaganj v stavbe bo zdaj treba več vlagati v posodobitev kmetijske mehanizacije,« pove Janez.