Najprej na spoznavni tabor

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Nasveti / nedelja, 1. september 2019 / 10:36  

Ob vstopu v srednjo šolo se spremenijo ne samo zahteve glede ravni znanja, mladi se morajo ob tem navaditi tudi na novo okolje in nove obraze, kar lahko vodi tudi v stisko.

Prehod iz osnovne v srednjo šolo je lahko za mlade precej stresen. O tem so spregovorile ravnateljica Mirjam Bizjak, pomočnica ravnateljice Tanja Ahčin in svetovalna delavka Vera Dušak Prevc z Gimnazije Franceta Prešerna Kranj.

S kakšnimi spremembami se soočijo mladostniki ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo?

V. Dušak Prevc: Skozi različne promocijske aktivnosti imajo prihodnji dijaki že možnost dobro spoznati našo šolo, vsaj prostore in dejavnosti, ki jih izvajamo. Njihove stiske so zato največkrat povezane s tem, da želijo priti v okolje, kjer bi vsaj koga poznali. Zato pogosto izrazijo željo, da so v razredu skupaj s kom, ki ga poznajo že od prej, v smislu opore.

Vedno upoštevate te njihove želje?

T. Ahčin: Potrudimo se, da jih upoštevamo v največji meri, a je treba upoštevati še druge kriterije, recimo drugi tuji jezik. Včasih jih zato vprašamo, ali bi raje imeli določen tuji jezik ali določeno sošolko. Zgodi se tudi, da je ob upoštevanju vseh prvih želja v enem razredu dvajset, v drugem pa štirideset dijakov, zato iščemo kompromise – in doslej smo bili pri tem kar uspešni.

V srednji šoli si morajo mladi na novo splesti tudi socialno mrežo. Kako jim v šoli pomagate pri spoznavanju novih sošolcev?

T. Ahčin: Dijake najprej peljemo na spoznavne tabore, kjer jim pripravimo tri dni dejavnosti. Na taboru se med njimi ustvari "kemija", ki je za preboj v odnosih ključnega pomena; povsem drugače kot v razredu, kjer drug drugega gledajo v hrbet. Tako se imajo priložnost spoznati v prijetnejšem okolju ob njim ljubih dejavnostih.

V. Dušak Prevc: Šolska klima je zelo pomembna – vse gimnazije dijaka pripeljejo do mature, a pomembno je, da res začutijo, da sodijo na šolo, ki so si jo izbrali.

Že glede znanja so zahteve v srednji šoli precej višje, večina dijakov obenem zamenja tudi svoje socialno okolje. Kako se prvošolci soočajo s tem? Kdo in na kakšen način jim lahko pomaga prebroditi morebitne strahove?

T. Ahčin: V prvih letnikih ima veliko vlogo razrednik in tudi nadomestni razrednik; zato se trudimo, da pokrivata različna predmetna področja in se mogoče tudi karakterno razlikujeta. Včasih dijaki poiščejo stik tudi z učiteljem, če jim je kakšen ljubši kot drugi. Dijaki imajo na voljo tako imenovane pogovorne ure – to ni dopolnilni pouk, ampak gre za ure, ko dijak lahko poišče nasvet, usmeritev ... Vedno namreč potrebujemo koga, ki bi nam priskočil na pomoč.

Pa dijaki pogosto iščejo te vrste pomoči?

V. Dušak Prevc: Niti ne, jim pa damo vedeti, da smo jim vsak dan na voljo; sama nimam nikoli zaprtih vrat niti uradnih ur za dijake.

M. Bizjak: Dijaki imajo pri nas vedno prednost, tako pred zunanjimi obiskovalci kot pred učitelji, to je pri nas postalo nepisano pravilo.

V šolah imajo navado sprejeti prvošolce z obredom "fazaniranja". Kako je s tem pri vas, so prvošolci pogosto tarča zbadanja starejših dijakov?

T. Ahčin: Na prvi šolski dan so prvošolci v šoli uro prej kot drugi dijaki in so torej že v razredu, ko pridejo dijaki višjih letnikov, že drugi dan pa jih odpeljemo na tabor. Po enem tednu potem to že malo zvodeni, obenem pa takrat pripravimo še uradni sprejem prvošolcev, ki ga organizira nosilec ključa in poteka na hudomušen način.

M. Bizjak: To je tudi priložnost, da se dijaki naučijo meje, nima smisla vsega kar prepovedati. Pomembno je, da imajo mero oziroma da vedo, do kod lahko gredo. To gre potem iz roda v rod in na koncu dijaki spoštujejo sami sebe in tudi druge. To daje pečat šoli oziroma skupnosti in tako že vnaprej vedo, v kakšno okolje bodo prišli.

Kaj pa strah pred neuspehom – verjetno ni redko, da se morajo tudi odličnjaki v srednji šoli sprijazniti s precej nižjimi ocenami?

M. Bizjak: Problematična so predvsem pričakovanja tistih dijakov, ki od sebe zahtevajo perfektnost. Hitro se namreč zgodi, da je v družbi sposobnih, motiviranih dijakov kdo boljši. Navadno so razredniki prvi, ki prepoznajo morebitne tovrstne stiske. V takih primerih potem v šoli skušamo poiskati najustreznejšega človeka, ki mu lahko pomaga prebroditi te stiske, včasih pa pomoč poiščejo tudi zunaj šole. Sicer pa smo veseli, da si dijaki postavljajo visoke cilje in zato iščemo možnosti, kako pomagati, da bo tudi dejansko prišel do rezultatov, ki si jih je zastavil. Ob tem želimo, da se dijaki zavedajo, da ni samo učenje za maturo tisto, kar šteje, ampak da je danes izrednega pomena tudi vse tisto, kar počnejo ob šoli, in da jih tudi to bogati ter se ne smejo odpovedati svojim konjičkom.

Kaj bi pred začetkom novega šolskega leta svetovali tako otrokom kot njihovim staršem, da se bo šolsko leto začelo čim manj stresno?

M. Bizjak: Naj zaupajo vase in v svoje sposobnosti – morajo verjeti, da zagotovo zmorejo; kljub temu pa brez truda ne bo šlo.

T. Ahčin: Vedno bodo našli koga, zaradi katerega se bodo počutili varne, sprejete. Ob tem pa se morajo zavedati, da pri učenju in znanju ni "instant" rešitev, potrebna je vztrajnost. To potem prinese prave rezultate.

Kako pa se vi spominjate svojih šolskih dni?

T. Ahčin: Takrat je bila v Kranju le ena gimnazija in to je bila edina pot do poklica, ki sem ga želela opravljati. Tako sem to tudi sprejela.

V. Dušak Prevc: V Ljubljano sem prišla iz manjšega kraja, zato sem se zelo hitro naučila samostojnosti. Vedno sem bila jaz tista, ki je morala vzpostaviti prvi stik.

M. Bizjak: Sodila se med "čudake", ki so komaj čakali, da bo konec počitnic, ker mi je bilo v šoli tako lepo. Gimnazija mi je predstavljala nov začetek in se je še vedno rada spominjam, saj smo se s sošolci veliko bolje ujeli kot v osnovni šoli, kjer smo si bili precej različni.