Na študentski izmenjavi v Gani

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Mainslider_za_GGedit / ponedeljek, 19. avgust 2019 / 18:52  

Študentka medicine Eva Flajnik iz Zgornje Besnice je bila mesec dni na študentski izmenjavi v Gani. Pridobila je novo medicinsko znanje, se srečala z boleznimi, ki za naše kraje niso tako značilne, prvič asistirala pri carskem rezu. V karizmatični cerkvi je šla k sveti maši in tam pela, plesala in ploskala skupaj z drugimi verniki, občudovala še vedno zelo povezano skupnost ljudi ... In se domov vrnila z neprecenljivo izobraževalno-kulturno osebno izkušnjo.

Življenje teče zelo počasi in nič hudega ni, če zamujaš. To je bila ena prvih stvari, ki se jih je študentka medicine Eva Flajnik, ki bo jeseni nadaljevala študij v četrtem letniku ljubljanske medicinske fakultete, morala privaditi ob enomesečnem bivanju v Akri, glavnemu mestu Gane. Cel julij je preživela na študentski izmenjavi. »Pridobila sem novo medicinsko znanje, se srečala z boleznimi, ki za naše kraje niso tako značilne oziroma jih preprečujemo s cepljenjem. Veliko je tuberkuloze, hepatitisa, tudi tifusa in malarije. Za vstop v Gano sem se morala obvezno cepiti proti rumeni mrzlici, brez tega ne bi dobila vizuma,« je povedala Eva. Vsak dan je hodila na prakso v največjo bolnišnico v Akri, pravzaprav je to kampus, sestavljen iz več bolnišničnih stavb in študentskega doma. »To je tudi največja bolnišnica v Gani in celo največja v tem predelu Afrike, veliko večja kot ljubljanski klinični center. Deset študentov nas je bilo na izmenjavi, a sem bila edina Slovenka. Razporedili so nas po oddelkih, mene na t. i. medical department, ki združuje vsa področja medicinske obravnave razen ginekološko-porodniškega oddelka in kirurgije, ki sta samostojna oddelka. Tu so tako ledvični kot nevrološki in kardiološki pacienti, po sistemu, da pacienta namestijo tja, kjer je prazna postelja; tak sistem pri njih funkcionira. Izven tega sem se dogovorila tudi za nekaj prakse na ginekološko-porodniškem oddelku, prisostvovala naravnemu porodu in celo asistirala pri dveh carskih rezih – načrtovanem in nujnem. Ta izkušnja je bila zelo zanimiva, saj mi pri nas česa takšnega še ne bi dovolili. V operacijski sobi smo bili kirurg, inštrumentarka in jaz kot asistentka.« V Gani večina žensk rodi v porodnišnicah, področje ginekologije je tudi najbolj zaželena specializacija med ganskimi študenti, ker je tudi najbolj dobičkonosna. 

Rjuho pacienti prinesejo od doma

»Za zdravstveno zavarovanje v Gani na leto plačujejo pet evrov (preračunano iz njihove valute), povprečna plača je 150 evrov. Za teh pet evrov imajo v bolnišnici krito najbolj osnovno oskrbo in prvi pregled zdravnika. Rjuhe za bolnišnično posteljo morajo pacienti prinesti od doma in tudi hrano pacientom večinoma prinašajo svojci, ker si je ne morejo privoščiti, ker jo je treba dodatno plačati. Odvzem krvi dodatno stane pet evrov, rentgen pljuč deset evrov, preiskava s CT sto evrov. Kdor nima denarja, mu tega ne opravijo, četudi je urgentno. Doživela sem, da je mlajša ženska prišla na pregled, diagnosticirali so ji tumor v maternici in povedali, da je operacija nujna. Ta pa stane tristo evrov (s plačilom vnaprej) in še štiri krvodajalce bi morala zagotoviti, ker krvodajalski sistem pri njih ni utečen,« je pojasnila Eva. Opremljeni so v bolnišnici dobro, a naprave tudi samevajo, ker si številni pacienti tega ne morejo privoščiti. Morda pa ravno zato, razmišlja Eva, tamkajšnji zdravniki ob prvem pregledu pacientom poskušajo postaviti čim bolj natančno diagnozo, da omilijo stisko, ki bi jo finančno povzročili dodatni pregledi. 

Bolj kulturna kot popotniška izkušnja

Akra je velemesto ob oceanu, a se tam nihče ne kopa zaradi visokih valov in onesnaženosti, ogromno je naplavljene plastike. V mestu ni zelenja, pač pa veliko betona. Stanovanja so skromna. Skupaj z ostalimi študenti na izmenjavi je Eva stanovala v študentskem domu v kampusu. »V Gani nismo obiskali veliko krajev, smo pa začutili ljudi. Zelo prijazni in odprti so in povezani med seboj. Tudi zelo verni, večinoma so kristjani; prevladujeta karizmatična in katoliška cerkev. Ker so se vsi njeni novi ganski prijatelji vsako nedeljo udeležili svete maše, se je eno nedeljo udeležila obreda v karizmatični, drugo pa v katoliški cerkvi. »V karizmatični cerkvi je bilo vse zelo naglas. Skupaj z domačini smo plesali, peli, ploskali, bil je cel žur, ki je trajal tri ure in pol. Mnogi verniki so bili videti kot v transu. Po koncu maše so se zbrali ob hrani in druženju. Niso premožni, imajo pa veliko drugega dragocenega: delujejo kot skupnost, na katero se lahko zanesejo. Ogovarjali so me, spraševali, zakaj sem prišla v Gano, kako je pri nas v Sloveniji, prav vse jih je iskreno zanimalo.« Uradni jezik je angleščina, ker je bila Gana angleška kolonija, ljudje pa na ulici komunicirajo še največ v lokalnih jezikih, najbolj razširjen je twi. »Angleško ne znajo vsi, samo izobraženi. Osnovna šola je obvezna, srednjo šolo obiskujejo bolj kot ne otroci iz višjih slojev. Tako v bolnišnico pride pacient, ki ga še zdravnik ne razume, ker ravno tega lokalnega jezika ne govori, in iščejo drugega zdravnika, ki se bo s pacientom lahko sporazumel,« je pojasnila sogovornica. 

Pretresla jo je utrdba, v katero so strpali sužnje

Na nekaj izletov so se študenti, ki so bili na izmenjavi, vendarle odpeljali. Eve se je najbolj dotaknila utrdba Cape Coast Castle, kamor so v zgodovini kolonialisti strpali sužnje, preden so jih s čolni poslali po svetu. »To so bili prostori, človeka nevredni. Sužnji so bili natrpani eden do drugega, samo stali so lahko ali pa ležali eden na drugem, z enim samim okencem v prostoru. Dobili so za dlan nekih ostankov hrane na dan, bili so brez sanitarij in tudi brez možnosti, da bi šli lahko kam drugam na potrebo. Vse to tu še občutiš, zares me je pretreslo,« je povedala. Enkrat so se povzpeli na najvišji ganski hrib, 885 metrov visoko Afadjato. »Hodili smo manj, kot hodim na Sv. Jošt nad Kranjem, a je bilo zaradi vlage in vročine zelo zahtevno. Polovico maja, ves junij in julij imajo deževno obdobje, zanje je pri 35 stopinjah že kar hladno. Najbolj vroče je januarja in februarja, ko imajo več kot štirideset stopinj Celzija.« Obiskali so še turistično plažo Takoradi, ki leži dvesto kilometrov od Akre, a so za pot zaradi slabe cestne infrastrukture samo v eno smer porabili skoraj ves dan. Izmenjavo je Evi Flajnik omogočilo slovensko društvo študentov medicine, ki je del mednarodne zveze študentov medicine IFMSA. A zato, da je imela priložnost odpotovati v Gano, je morala v celotnem študijskem letu zbrati čim več točk z dodatnimi aktivnostmi. Med drugim je med pobudniki projekta Medimedo, s katerim zmanjšujejo strah pri otrocih, ki jih navadno bele halje in zdravniški pripomočki plašijo. Skozi igro otrokom, še največkrat v vrtcih, predstavljajo zdravniško delo in jim s tem zmanjšujejo strah. Tudi to zadnjo gansko izkušnjo, sama jo opiše kot izobraževalno-kulturno, jemlje kot dragoceno.