Vrednote moramo živeti

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. avgust 2019 / 13:37  

Za boljšo šolo (34)

Pri nastajanju vzgojnega načrta šole so se morali učenci, učitelji in starši najprej dogovoriti, katere so zanje najpomembnejše vrednote. Zelo hitro so prišli do skupnega imenovalca. Očitno so v vseh ljudeh, ne glede na starost in življenjske izkušnje, enake potrebe in pričakovanja. Na prva mesta so se v šolah uvrstile vrednote, kot so varnost, odgovornost, delavnost, znanje, dobri odnosi, poštenje, zabava. Slednjo so verjetno dodali učenci, saj si želijo, da bi se ob resnih dogodkih v šoli dogajalo tudi kaj veselega, npr. šolski plesi, zabave, športne igre, skriti kotički za medsebojno druženje … Ko so bile vrednote izbrane, se je bilo treba dogovoriti, kako jih bodo uresničevali, kdo bo opravil konkretne naloge. Znano je, da je razkorak med deklariranimi vrednotami in našim dejanskim vedenjem pogosto velik. Varnost učencev v šoli je pomembna vrednota, celo za tiste učence, ki običajno brezglavo divjajo po šoli in ogrožajo sebe in druge učence. Jaz moram biti varen in drugi so mi dolžni to zagotoviti, razmišljamo, ne vidimo pa svojih ravnanj, s katerimi spravljamo v nevarnost druge. To je bistveni problem. Kako pripraviti učence in tudi tiste starše, ki rinejo s svojim avtom tik pred šolska vrata in spravljajo v nevarnost pešce, da bodo ozavestili svoje napačno ravnanje in ga skušali odpraviti. Zato običajno ni dovolj eno opozorilo ali zapisano pravilo v šolskem redu, pač pa veliko pogovorov in izkustvenih delavnic z otroki, da bi dosegli želeno vedenje. Enako je z drugimi vrednotami. Vsi bi radi odgovorne otroke, starši in učitelji. Pa vendar eni starši namesto otroka prevzamejo vso odgovornost za šolo, spet drugi se za otrokovo delo sploh ne zanimajo. Tudi učitelji pogosto preveč odgovornosti za uspeh učencev prevzamejo nase, namesto da bi jih od prvega razreda naprej učili, da so šolske obveznosti njihova dolžnost. Učence bodo odgovornosti naučili, če bodo dosledno vztrajali, da svoje naloge kvalitetno opravijo. Tudi vrednoto delavnosti si predstavljamo vsak po svoje. Marsikateri starši menijo, da bo postal otrok delaven, če bo njih opazoval pri delu, zato ga z delom ne obremenjujejo preveč. V resnici pa se delavnosti učimo tako, da delamo, ne da opazujemo druge pri delu. Tudi učitelji si želijo delovne otroke – in takšne jih bodo naredili, če jih bodo znali zaposliti pri pouku. Otroci bodo imeli od tega dvojno korist: pridobivali bodo učne in delovne navade in prišli bodo do kakovostnejših znanj, ki dolgo ostanejo v spominu. Tudi dobrih odnosov se moramo učiti, in sicer s tem, da smo prijazni med seboj, odkriti, spoštljivi, sočutni in si pripravljeni pomagati. Ker se teh veščin veliko otrok ne nauči doma v družini, jih mora tega učiti šola – ker je vzgojno-izobraževalna ustanova. Tudi vrednota poštenosti se nam zdi povsem samoumevna, ker imamo sebe za poštenega človeka. Drugi so problem. Otroci si želijo poštene in pravične učitelje, starši in učitelji pa otroke, ki bodo vselej govorili resnico. Poštenja in resnicoljubnosti nekaj prinesemo na svet, še več pa se ga moramo naučiti z vzgojo. Najprej doma, potem pa v šoli in nato v službi.

V naši družbi velikokrat rečemo, da nimamo več vrednot. Ni res, vrednote so, samo premalo jih živimo. Da bo naša prihodnost svetla in optimistična, mi sami najprej živimo skladno z vrednotami. Le tako bodo naprej živele tudi v naših otrocih.