Pogled s kolesa

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gorenjska / petek, 9. avgust 2019 / 11:25  

V zadnjih štirih letih sem bil s kolesom v skoraj vseh gorenjskih krajih, natančneje – v 463 krajih od skupno 469, kolikor jih je na območju upravnih enot Jesenice, Radovljica, Tržič, Kranj in Škofja Loka. Pogled s kolesa na Gorenjsko je malo drugačen kot iz avtomobila – že zato, ker je vožnja s kolesom počasnejša in je tudi več časa za opazovanje, razgledovanje, razmišljanje ...

Vožnja po hribovskem svetu se mi je celo bolj vtisnila v spomin kot po ravninskem območju, verjetno zato, ker sem bil v nekaterih od teh krajev prvič v življenju in ker sem se moral za to, da sem jih dosegel, bolj preznojiti. Med vožnjo po hribovskih naseljih, tudi na devetsto metrih nadmorske višine, sem »hribovcem« zavidal čudovit razgled v dolino in na bližnje hribe, spokojni mir in svež zrak, pri tem pa me je »pogled z vrha« še bolj utrdil v prepričanju, kako neznansko lepa in lepo zelena je Gorenjska. Občudoval sem hribovske kmete in gozdarje, ki v strmini kosijo, sušijo in spravljajo travo, sekajo drevje, vlečejo hlode iz grap, se s traktorji in drugimi stroji vozijo po nevarnih poteh, gozdnih vlakah in cestah. Poslušal sem zgodbe o hribovskem življenju – o tem, kako so starejši, s srcem in dušo navezani na zemljo, še pripravljeni delati v težavnih razmerah ne glede na zaslužek, kako vse več mladih zanimajo donosnejše službe in lažje delo v dolini, kako je na hribovskem območju malo zanimanja za najem ali nakup kmetijske zemlje ... Videl sem prazne, opuščene hiše in kmetije, na katerih je že zamrla gospodarska (kmetijska) dejavnost, a tudi veliko primerov dobre prakse, kjer se že na zunaj vidi, da so tod doma podjetni in pridni ljudje. Razmišljal sem o tem, kako se domačini pozimi, ko zapade sneg in ceste zaledenijo, vozijo v dolino po strmih cestah, kjer na marsikaterem ovinku manjka varovalna ograja, ki ločuje cesto od prepada. Ugotavljal sem, da občine kar dobro skrbijo za svoja hribovska naselja (le redki odseki cest so še makadamski), a da imajo še veliko dela, preden bodo »hribovcem« zagotovile enako infrastrukturo kot »nižincem«. Na kolesu sem kot popotnik doživel to, kar pogosto slišim od tujcev – namreč to, da so tudi na Gorenjskem doma prijazni ljudje. Ko sem v klancu proti Svetemu Lenartu potiskal kolo ob sebi, mi je ustavil domačin in me ogovoril: »Gospod, je kaj narobe?!« »Vse je narobe. Klanec je za moja leta prestrm,« sem se smejal. Ko sem sopihal iz Smoleve proti Rovtam v Selški dolini in spraševal po bližnjici, me je prijazni domačin povabil na kavo in kozarec vode. In ko naju je s sinom v krajih pod Krvavcem ujela nevihta, je ustavila gospa s kombijem in se ponudila, da naju s kolesi vred zapelje domov.