Tekmuje po vsem svetu

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / nedelja, 4. avgust 2019 / 10:28  

Kranjčan Miha Perhavec se je še kot otrok navdušil nad judom, pozneje pa je med borilnimi veščinami izbral brazilski jiu-jitsu, v katerem je postal eden najboljših borcev v Evropi, znanje pa v zadnjih letih nabira po vsem svetu, kjer postaja eden najbolj prepoznavnih tekmovalcev v tem športu.

Kranj – Čeprav je 27-letni Miha Perhavec zadnja leta več v tujini kot doma na Mlaki pri Kranju, se vedno znova rad vrača na Gorenjsko. Pred kratkim se je tudi poročil, ob »postanku« v domačih krajih pa je z veseljem svoje izkušnje delil tudi z našimi bralci.

Spomnimo se vas kot uspešnega mladega judoista. Ka­ko je potekala vaša kariera vse do zdaj, ko ste profesionalni športnik v jiu-jitsu?

Še kot otrok sem najprej treniral tenis, nato tudi nogomet. Ko mi je prijatelj povedal, da hodi k judu, sem šel z njim in bilo mi je všeč. Tako sem devet let vztrajal pri judu. Poleg tega, da sem treniral v Kranju, sem hodil tudi na treninge v Celje, kjer trenira večina slovenskih olimpijcev. Tako sem že pri 18 letih imel črni pas. Takrat so se pravila pri judu precej spremenila. Kot olimpijski šport je izgubil določene tehnike, ki so me navduševale. Začel sem se zanimati za mešane borilne veščine (MMA) in v Kranju sem našel klub Red eagle. Začel sem trenirati tako MMA kot jiu-jitsu. V klubu je bilo dobro vzdušje in zelo sem napredoval. Zmagal sem že na svojih prvih tekmah in sklenil, da sem bom osredotočil na ta šport. Začel sem osvajati kolajne na evropskem prvenstvu in sklenil sem, da grem v tujino. Tako sem šel leta 2013 prek programa Erasmus študirati v Varšavo.«

Kakšen študij ste si izbrali?

Najprej sem iz mednarodnih odnosov diplomiral na Fakulteti za družbene vede, nato pa sem šel v Dublin, kjer sem magistriral iz področja mednarodne varnosti. Ob študiju, najprej v Varšavi, nato pa še v Dublinu, sem izkoristil možnost treningov v tujini. Na Irskem sva s sedanjo ženo živela dve leti. Tudi ona se je navdušila nad jiu-jitsom in ima sedaj že modri pas. Jaz imam rjavega. Pred letom in pol sva se odločila, da začneva potovati po svetu – od Miamija, Kostarike, Amerike, Nove Zelandije, Avstralije, Balija, Japonske ... Pot sva izkoristila za učenje, obiskovanje seminarjev, ponekod, kjer so me že poznali, pa so izkoristili mojo prisotnost in sem na seminarjih tudi poučeval.

Je s tekmovanji in poučevanjem jiu-jitsa moč zaslužiti za preživetje in potovanja?

Počasi se začenja od tega tudi živeti, saj so določene tekme, kjer so tudi finančne nagrade. Vendar moj dohodek ni odvisen od uspehov na tekmovanjih, ampak delam s podjetjem Yoga for BJJ, ki ga vodi prijatelj, ki ima črni pas tako v judu kot jiu-jitsu. Imamo spletno stran z nekaj tisoč člani in z ženo živiva od zaslužka z delom pri tej spletni strani.

Judo je že dobro poznan šport, jiu-jitsu precej manj. Kakšna je za vas bistvena razlika med njima?

Jiu-jitsu je razdeljen na dva dela. Eden se dela v kimonu in je precej podoben judu, drugi pa je brez kimona, v kratkih hlačah in oprijeti majici. Če primerjam judo in jiu-jitsu v kimonu, pri judu prvi, ki vrže nasprotnika na hrbet, dobi ippon in zmaga, pri jiu-jitsu pa to ne pomeni konca borbe, zgolj točke. Pri jiu-jitsu je večji poudarek na tehnikah v parterju, od davljenj do vzvodov, ki jih je veliko več kot pri judu.

Ste bili dostikrat poškodovani?

Nekaj manjših poškodb in operacij sem imel, vendar nič takega, kar bi me zares ustavilo.

Športu gotovo prilagajate živ­­ljenje. Kako?

Moj način življenja je stoodstotno prilagojen športu. Tako hrana, saj je treba vzdrževati težo, kot joga in različna raztegovanja, ki so zelo pomembna. Večina poškodb v športu nastane, ker mnogi ne vedo, kje so meje njihove zmogljivosti.

Kateri so vaši največji uspehi?

Največji uspehi so povezani s šestimi različnimi kolajnami, dvema srebrnima in štirimi bronastimi z evropskih prvenstev v jiu-jitsu brez kimona. Obstaja tudi organizacija Polaris v Veliki Britaniji, kjer tekmujemo profesionalni borci v najavljenih borbah. Trikrat sem zmagal in bil enkrat poražen. To je gotovo moj največji uspeh med profesionalci.

Kakšni so vaši načrti?

Trenutno z ženo čakava na profesionalni vizum za športnike za Ameriko. Najboljši treningu jiu-jitsa so v New Yorku, zato znova odhajava čez lužo. Moj cilj je, da bi bil v tem športu z leti tako dober in prepoznaven, da bi ga lahko učil tudi na akademijah.

Ali kdaj razmišljate, kako prepoznavnost jiu-jitsa povečati tudi na Gorenjskem?

Enostavno je treba več tistih, ki se s tem športom ukvarjajo, tako bo tudi več kvalificiranih trenerjev. Bodoči trenerji morajo imeti kvalifikacije in strast do športa. Moj cilj trenutno ni učiti, ker bi najprej raje dosegel več kot športnik. Morda čez kako desetletje.