V domovino se pogosto vrača

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. julij 2019 / 13:26  

Na nedavnem srečanju Knifičeve rodbine na Prebačevem smo spoznali družino Tonyja Knifica, ki že več kot petdeset let živi v Ameriki.

Letos osemdesetletni Anton Knific, doma s Prebačevega, večino svojega življenja živi na tujem, v Ameriki. Z družino pa se pogosto vrača v domovino in goji stike s tukajšnjimi sorodniki. Z ženo Mary Ann in najstarejšim sinom Anthonyjem je julija prišel domov na rodbinsko srečanje Knifičevih. Tudi zlato poroko sta zakonca Knific pred petimi leti slavila v domovini, takrat z vso družino, štirimi otroki in štirimi vnuki (danes jih imata pet), s seboj pa sta pripeljala tudi nekaj najožjih prijateljev.

Kaj je Tonyja na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja gnalo na tuje?

»Najprej sem odšel v Nemčijo, kamor me je takoj po odsluženi vojski gnala ne le želja po zaslužku, temveč tudi po znanju,« pripoveduje v svojem maternem jeziku, ki ga po več kot pol stoletja življenja na tujem ni pozabil. Na tujem se namreč ni vključeval v slovenske klube in društva, ker je bil preveč oddaljen od središč s slovensko skupnostjo, poleg tega te možnosti ni imel, ker je neprestano delal. »Leta 1963 sem spoznal Mary Ann, ki je v Nemčijo prišla na obisk k sestrični. Nato se je vrnila v Ameriko, dopisovala sva si in naslednje leto sva se v Nemčiji poročila. Leta 1965 sva odšla živet v Ameriko.«

Ameriška nevesta pri sorodnikih lepo sprejeta

Njegovo pripoved dopolni Mary Ann, Američanka italijanskih korenin, a se tudi po njenih žilah preteka nekaj slovenske krvi: »Sestrična, ki je dolgo nisem videla in sem jo leta 1963 obiskala v Nemčiji, je govorila slovensko. V družbi mladih, ki jih je družila slovenska govorica, je bil tudi Tony. Zbližala sva se in se odločila, da se poročiva. V naši kulturi je družina zelo pomembna. Zato sem želela, preden se poročim, spoznati Tonyjevo družino. Tako sem šla pred poroko v družbi sestrične v Slovenijo in se brez Tonyjeve navzočnosti srečala z njegovo družino. To je bilo zelo prisrčno srečanje, ti prijazni in gostoljubni ljudje so mi takoj dali občutek, da sem sprejeta. In tako je bilo tudi pozneje, vsakokrat, ko sva se vrnila v Slovenijo. Petdeset let pozneje sem se na najini zlati poroki srečala z vso veliko družino in to lepo praznovanje z okoli sto gosti mi je globoko ostalo v spominu. Ob vsakem našem obisku v Tonyjevem domačem kraju in srečanju z njegovimi sorodniki smo se čutili zelo povezani. Najini otroci so takoj našli stik z bratranci in sestričnami, vedno so bili v zelo prijateljskih odnosih. Vesela sem, da je zdaj enako tudi z najinimi vnuki. Družina nam je vsem zelo pomembna, s tem sem odraščala in takšni so tudi moževi sorodniki. To so pridni, delovni in pošteni ljudje in srečna sem, da so se te lastnosti prenesle tudi na najine potomce.«

Razpršeni po vsej Ameriki

Leta 1968 je družina prvič prišla v Slovenijo, nato pa še večkrat, v Ameriki jih je obiskal tudi Tonyjev oče. Zakonca se spominjata, da je prav v njegovi navzočnosti prve korake naredila njuna hči Nancy. Knifičeva imata sicer štiri otroke: najstarejši Anthony, ki ju je spremljal tudi ob tokratnem obisku, že več kot dve desetletji živi na Floridi, kjer dela za neko računalniško podjetje. Pravi, da prav nič ne pogreša ostrih zim osrednje Amerike. Za njim sta se rodila dvojčka Christopher in Charles, prvi živi v New Jerseyju, drugi v Houstonu. Prav na nasproten konec Združenih držav Amerike, v San Francisco, pa se je preselila najmlajša Nancy. Danes imata Tony in Mary Ann pet vnukov. Mary Ann se spomni, da so ob prejšnjem družinskem obisku v Sloveniji obiskali tudi Bled. Na otoku je hči Nancy, ki še ni imela otrok, si jih je pa močno želela, pozvonila z zvonom želja. In danes ima posvojenega otroka, ganjeno sklene pripoved Mary Ann.

Tony in Mary Ann sta živela v New Yorku, v stanovanju nad pekarno njenih staršev. Tony je prva leta še delal v svoji, kovinarski stroki, ves čas pa pomagal tudi v pekarni. Pozneje pa se je povsem posvetil delu v pekarni. Vsa družina se je ukvarjala z dejavnostjo, ki je bila v New Yorku tako rekoč rezervirana za italijansko skupnost. V uglednem predelu mesta na 78. ulici so njihovo pekarno obiskovali mnogi znani ljudje: Jackie Kennedy, Jack Lemmon, Paul Newman, Bill Cosby ... Svojim strankam vseh družbenih slojev so v pekarni nudili kruh in različna peciva, pokažejo mi tudi fotografijo židovskega kruha v obliki pletenice, imenovanega challah, ki so ga pekli za judovske praznike. Znani so bili tudi po svojih tortah, Mary Ann, ki je pozneje vodila pekarno, jih je tudi zelo lepo okrasila.

Pekarna – peti otrok

Pred leti je nekaj časa pri njih živela Nataša Mohar, hči Tonyjevega bratranca iz Šenčurja. Medtem ko se je učila angleško, je pomagala tudi v družinski pekarni. Mary Ann, ki je zaznala njen talent za peko in krašenje tort, jo je spodbudila, da se je izobrazila v tej smeri in danes je uspešna slaščičarka. Nataša naniza več anekdot iz časa, ki ga je po srednji šoli preživela pri sorodnikih v Ameriki. Pravi, da Tony z njo ni govoril slovensko, ni je hotel niti slišati, kadar ga je vprašala kaj v slovenščini. Želel je pač, da se nauči angleščine, zaradi česar je tudi prišla v Ameriko. Zato je bila nekoč prav presenečena, ko je vendarle spregovoril v domačem jeziku. Strica označi kot človeka številnih talentov, ki mu gre vsako delo dobro od rok, pa tudi kot velikega garača. Čeprav je bil v pekarni šef, je že ob enih zjutraj prihajal in delal skupaj z delavci, nato pa pri delu preživel še dobršen del dneva. Pekarna je bila njegov peti otrok, oceni Nataša. O tem, kako predan je bil svojemu delu in kako se mu je posvečal ves dan, priča še ena anekdota. Ko sta se z Natašo v poznih popoldnevih z avtom vračala iz pekarne domov, je vsak časovni razmik med rdečo in zeleno lučjo na semaforju izkoristil za to, da je na kratko zadremal. »Tony in Mary Ann sta trdo delala, da sta lahko izšolala štiri otroke, ki so vsi končali ugledne univerze,« pravi Nataša. Danes so vsi štirje uspešni in uveljavljeni v svojih poklicih. Na obdobje v New Yorku ima Nataša lepe spomine, prav tako tudi na srečanja s stricem, teto, bratranci in sestrično ob različnih priložnostih, ko so jih ti obiskovali v domovini. Ko je ena od tukajšnjih tet gradila hišo, so se skupaj igrali v kupih peska, kar je bilo za ameriške otroke prava dogodivščina. Kadar koli je Tony z družino in pozneje z ženo prihajal v domovino, vselej je obiskal vse sorodnike po vrsti. Rad pa jih tudi sprejme na svojem ameriškem domu. Lani je na svoji poti po Ameriki vseh pet točk, kjer živijo njegovi ameriški sorodniki, obiskal tudi Luka Knific, vnuk Tonyjevega brata Jožeta.