Doktor fizike, ki dela v ZDA

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. julij 2019 / 13:17  

Na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani je potekal Svetovni kongres slovenskih fizikov. Med predavatelji, to je fiziki, ki delujejo po svetu, je bil tudi Radovljičan dr. Gašper Kokot. Po zaključeni Gimnaziji Jesenice je diplomiral in doktoriral iz fizike v Ljubljani, podoktorsko pa se je izobraževal na univerzi v Zürichu v Švici in zatem v ZDA, najprej v Nacionalnem laboratoriju Argonne, zdaj pa dela na Univerzi Northwestern in delno še vedno v laboratoriju Argonne v Illinoisu. Štiriintridesetletni znanstvenik je poročen z Venezuelko, prepotoval je dobršen del sveta, v prostem času pa je tudi pesnik in fotograf.

Oba starša sta družboslovca, po izobrazbi novinarja. Kako so morali preskočiti geni, da ste se vi usmerili v naravoslovje?

Da bom študiral fiziko, se je izkristaliziralo bolj proti koncu gimnazije. Zmeraj me je zanimalo, kako svet deluje, in to je bila nekako naravna izbira. Sicer pa imamo v širši družini tudi fizike, dedek po očetovi strani je bil iz okolice Celovca in nekateri bratranci v Avstriji so naredili kariero v naravoslovju.

Zaključili ste fakulteto v Ljubljani, tam opravili magisterij in doktorat, zatem pa se odločili za tujino. Zakaj?

Že sam študij me je pritegnil, kar mi je dalo motivacijo, da sem dolge noči lahko preživel med knjigami. Sem pa zmeraj hotel ostati v akademskih vodah, kajti dolgoročno sem prepričan, da je edino nabiranje znanja in informacij tisto, kar človeštvo lahko popelje naprej. Že med študijem sem šel na prakso na Oxford v Veliko Britanijo, kjer sem se prvič srečal s tujim akademskim okoljem in resnim laboratorijskim delom. Potem sem doktorski študij zaključil v Ljubljani, po doktorskem študiju pa je v akademski karieri vsaj v naravoslovju običajno, da odideš za nekaj let v tujino, da si nabereš izkušnje v različnih laboratorijih, pridobiš širino ... To je zlasti pri eksperimentalnih znanstvenikih zelo pomembno, saj laboratoriji niso enako opremljeni. Zdaj pa sem na točki, ko iščem neko stalnejšo zaposlitev, kajti podoktorska usposabljanja so vsa bolj začasna in še zmeraj veljajo za neke vrste vajeništvo oziroma pripravništvo.

Kaj je v središču vašega znanstvenega raziskovanja?

Ukvarjam se s fiziko aktivnih snovi; aktivna snov pomeni, da dovajamo energijo nekemu sistemu in ga s tem držimo izven ravnovesja. Energijo lahko dovajamo prek svetlobnih, električnih, magnetnih polj … V mojem raziskovanju uporabljamo magnetno polje; delci se ob določeni hitrosti in amplitudah začnejo samoorganizirati, delajo vrtince … Ugotavljamo nove lastnosti, nove principe materialov. Opravljamo bazične raziskave, na tem znanju pa bodo gradile aplikativne raziskave. Rezultatov v vsakdanjem življenju ne bomo videli naslednje leto, ampak čez deset, 15 let. Glavna prednost takšnih materialov je, da za nas lahko opravljajo koristne naloge na milimetrski skali. Pokazali smo, da lahko učinkovito mešamo površine tekočin, kar bi znalo biti uporabno za farmacevtsko proizvodnjo ali pa pri čiščenju odpadne vode. Gre za materiale, ki bi se lahko uporabljali tudi v vesoljski tehnologiji, medicini, ekstremnih razmerah …

Študirali ste v Sloveniji, delali v Švici, ZDA … Kje so najboljši pogoji za študij in delo?

Študij fizike v Sloveniji je zagotovo zelo kvaliteten, na praksi na Oxfordu moj nivo znanja ni bil nič slabši od nivoja znanja kolega, ki je študiral tam. Kar se tiče pogojev za raziskovanje, pa je vsaka institucija imela svoje prednosti in slabosti. Kar se tiče opreme, so vodilna država zagotovo ZDA, Nacionalni laboratorij Argonne je najbolje opremljena ustanova, na kateri sem delal doslej, medtem ko je laboratorij na Univerzi Northwestern dokaj mlad in še nima toliko naprav. V Sloveniji sem imel na voljo vse, kar sem potreboval za doktorat, so pa določene infrastrukturne stvari, ki manjkajo, nimamo denimo t. i. čiste sobe, ki se uporablja večinoma pri razvoju računalniških tranzistorjev, a se iste tehnike lahko uporabljajo tudi za druge raziskave.

Pa bi se bili pripravljeni vrniti v Slovenijo?

Zagotovo bi se vrnil v Slovenijo, če bi bile za to možnosti. Prijavljam se na projekte in razpise, a ne le v Sloveniji, temveč tudi po Evropi in severni Ameriki. V tujini je sistem drugačen; če si izbran na razpisu, dobiš začetni denar, da lahko postaviš na noge laboratorij, po petih letih pa te ocenijo in se odločijo, ali te habilitirajo. To je nekaj, kar bi mlade znanstvenike zagotovo pritegnilo, da bi se vračali v Slovenijo. A za to bi bilo treba v Sloveniji za znanost nameniti več denarja.

V tujini ste šesto leto, kako težko se je mlademu človeku privaditi na novo okolje? Je bilo kaj domotožja?

Domotožje je seveda vedno prisotno, je pa veliko odvisno od posameznika. Zame je bilo iti v tujino tako kot iti iz Radovljice v Ljubljano na študij. Greš v novo okolje, moraš si najti nove prijatelje, začneš delati, študirati ... In potem v mesecu, dveh vidiš, kako si se znašel ...

Se vam zdi, da ste se našli v ameriški kulturi?

Bil sem presenečen, kako zelo drugačna je. Pa ne toliko ameriški način življenja kot način razmišljanja. Glavna razlika je v tem, da se pri nas zelo ceni skromnost, ne govorimo o svojih dosežkih tako, kot bi lahko, s čimer pogosto znižamo vrednost teh dosežkov. Na drugi strani bi Američan iz enakega dosežka naredil celo zgodbo … Američani znajo veliko bolje poiskati svoje prednosti in jih poudariti, kar je velika razlika med Slovenci in Američani. Je pa v Ameriki sistem tak, da se moraš za vse pravice zelo boriti, da je zelo pomemben denar ...

Verjetno pa imate žilico do potovanj v sebi, saj ste potovali že v času študija, z nahrbtnikom ste menda prevandrali dobršen del sveta.

Res je, vedno me je vleklo v svet, izkusiti različne kulture. Že med študijem sem veliko potoval z nahrbtnikom, prepotoval sem Indijo, Tajsko, Laos, Vietnam, Kambodžo, Venezuelo, Etiopijo …

Ampak začelo se je pa z Laponsko …

Tako je. To je bilo še v času gimnazije, ko sva s sošolcem na razpisu Evropa v šoli zmagala z najino spletno stranjo in se za nagrado udeležila poletnega tabora na Laponskem. Takrat sem prvič videl, da potovati sploh ni grozno, enostavno kupiš letalsko vozovnico in greš. Takrat se mi je odprl svet in odtlej sem vsako poletje skušal čim več potovati. Študij sem si organiziral tako, da sem izpite zaključil že prej, in sem šel …

Kako pa je s potovanji danes?

Zdaj potujem manj, saj imaš kot podoktorski študent manj dopusta, v ZDA denimo dvajset dni, ki ga običajno porabim za obisk Slovenije.

Kdaj pa se vam je na potovanjih pridružila žena, ki je Venezuelka?

Spoznala sva se na mojem potovanju po Venezueli. Poročila sva se leta 2011, ko sem zaključeval doktorat. Veronica se je priselila v Slovenijo. Ko sem šel na podoktorski študij, je šla z mano. Najprej v Švico in zatem v ZDA. Opravljala je različna dela, nekaj časa je delala kot okraševalka tort, v Švici kot sprehajalka psov, zdaj pa je opravila licenco za poučevanje španščine kot drugega jezika.

Venezuela se je znašla v hudi krizi. Jo kdaj obiščeta?

Odkar je žena pred sedmimi leti zapustila državo, se ni vrnila. V Venezueli sva se poročila, živela pa nisva nikoli tam. Medtem se je velik del njene družine tudi izselil v Kolumbijo, Panamo, Španijo. V Venezueli je ostal le še eden od njenih bratov. V zadnjih desetih letih se je iz Venezuele izselilo štiri milijone ljudi, kot bi bila država v vojni, čeprav uradno ni.

Pa žena pogreša domovino?

Pogreša jo, počuti se, kot da je izgnana iz lastne države. A tam so ljudje njene generacije res brez prihodnosti, če se stvari ne spremenijo ...

Kje vidita skupno prihodnost, verjetno je čas za ustalitev, morda snovanje družine?

Slovenija zagotovo ni slaba država, da bi se tukaj ustalila. A kot sem že rekel, vse je odvisno od službe. Vseeno je moje področje dela zelo specifično, in ko iščem stalno službo, se prijavljam povsod po svetu.

Čeprav ste znanstvenik, pa je v vas tudi umetniška duša – pišete poezijo, imeli ste nekaj fotografskih razstav …

To je moj hobi, moja prva poezija sega v gimnazijski čas, med študijem sem pisal tudi kratke zgodbe, znanstveno fantastiko. Pišem še vedno, a bolj počasi, zlasti liriko. Imel sem tudi nekaj fotografskih razstav, s fotografijami pa je opremljena tudi očetova knjiga.