Preteklost se vrne

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Domov / nedelja, 21. julij 2019 / 21:15  

Najboljši fant, 2. del

»''Pač, prišel je dan, ko si morala odplačati del dolga, saj veš, avto, cunje in vse ostale stvari, ki sem ti jih kupil. Zvečer te čaka še ena runda. Če se boš dobro odrezala, bo plačana desna guma,'' mi je rekel fant.«

Irma nadaljuje: »To sem še slišala, kako je zaklel, potem pa se je sklonil nadme, mi vzel telefon in me začel brcati in zmerjati. Bila sem brez moči, ne glava ne roke ne noge me niso hoteli ubogati, na hladnih tleh sem ležala, kot bi bila brez življenja.

Imela sem srečo. Nenadoma so se odprla vrata, vstopili so brat in trije policisti. Vklenili so fanta, mene pa so odnesli na nosilih do rešilnega avta. Zdravnik mi je kasneje povedal, da sem bila omamljena z GHB-jem, ki je bolj znan kot mamilo za posilstvo. Dobila sem zelo veliko dozo, ki bi pri moji telesni teži lahko bila tudi smrtna.

Še več mesecev po posilstvu in nasilju, ki sem ga bila deležna, sem bila čisto na tleh, tako telesno kot psihično. Pomagali niso niti pogovori s psihoterapevtom. Za povrh sem poslušala še mamine pridige. Ni in ni mogla razumeti, kje sem imela pamet, da sem se zapletla s takšnim izmečkom.

Sama si nisem upala iti nikamor. Na zagovor diplome me je spremljal oče, v službo (na pripravništvo) me je vozila mama. Fantu se ni zgodilo nič. Njegovemu odvetniku je namreč uspelo dokazati, da sem šla na ''posilstvo'' prostovoljno.

Znaki nasilja so že zdavnaj izginili, mene pa je bilo še zmeraj na smrt strah. Tisti, ki napadov strahu ni še nikoli izkusil, me ne bo razumel. Krvni tlak mi je včasih podivjal sredi ničesar. Recimo v knjižnici, ko sem se s knjižničarko, ki je sicer moja sestrična, pogovarjala o knjigah. Če kdaj nisem imela pri sebi tablete, so nastopile težave tudi z dihanjem. Dogajalo se mi je podobno, kot če hudemu astmatiku pade nivo kisika v krvi.

Po drugi strani sem bivšega fanta začela spremljati tudi na Facebooku, seveda pod izmišljenim imenom. Bolelo me je, ko sem videla, koliko deklet ima in kako se lepijo nanj. Same sebe me je bilo sram zaradi te ljubosumnosti. Namesto da bi od njega bežala stran, sem iskala priložnosti, da sem v njegovi bližini.

Leto, ko nisem počela nič, le smilila sem se sama sebi, ždela doma za knjigami ali pred računalnikom, je bilo hitro mimo. Oče je začel tečnariti, da si moram poiskati službo, da tako ne gre več, da mu visim kot mlinski kamen okoli vratu. Bila sem užaljena. Počutila sem se nemočno in nebogljeno, nesposobno preždeti osem ur na enem in istem mestu. Da bi mu ustregla, sem začela pisati prošnje. Seveda brez uspeha. Primerna delovna mesta so bila že vsa zasedena, tudi tam, kjer sem naredila pripravništvo.

Potem pa mi je oče predlagal, naj se začasno preselim v neki manjši kraj, kjer v vrtcu za pol leta iščejo vzgojiteljico. Šefica vrtca je bila njegova sorodnica, tako da z zaposlitvijo ne bi bilo težav. Problem je bil, ker je ta vas ležala na drugem koncu države in bogu za hrbtom. Jaz kot mestno dekle nisem čutila niti najmanjše želje, da se še živa zakopljem v grob. A z očetom ni bilo pametno češenj zobati. Kadar je rekel, da je nekaj ''v moje dobro'', takrat sem vedela, da je odločen, da stvari izpelje do konca. Že tako mu je bilo žal, da je preveč zaupal moji lastni presoji. Čutil se je krivega za grde reči, ki sem jih doživela.

Edina dobra stvar je bila, da je bil vrtec nov in da so bili otroci zelo prisrčni in so me lepo sprejeli. Soba, kjer sem se nastanila, je bila živa katastrofa. Strop je bil lesen, tako da se je od spodaj, kjer so živeli stanodajalci, vse slišalo. Še riganje po kosilu! Nekako si nismo bili kompatibilni, o meni so si verjetno mislili svoje, jaz pa o njih tudi. Delati sem začela že deset minut pred peto in trikrat tedensko zaključila ob petih popoldne. Vmes sem bila polno zasedena z otroki. Na srečo ni bil nihče od staršev ''zatežen'' in nihče se tudi ni vtikal v moje oziroma naše delo. Če je kateri od otrok zbolel, smo zanj poskrbele same. Naučila sem se dajati svečke proti vročini, kapljice v ušesa, nos in oči, po pol leta sem že vedela, kateri antibiotik je primeren za katero otroško bolezen. Morala sem se priučiti različne ročne spretnosti, kajti z otroki smo ogromno ustvarjali. Ravnateljičin popoldanski hobi je bil slikarstvo, izdelovanje izdelkov iz gline, slame, lesa … Četudi je bila do mene precej pokroviteljska, sem ji bila hvaležna, da mi je dovolila, da sem se učila od nje. Najbolj sem sovražila sobote in nedelje, ker se nisem imela kam dati. Nekoč mi je ena od prijateljic v šali svetovala, naj začnem osvajati župnika, a kaj, ko se ni izšlo, saj je bil že starejši gospod, bližal se je sedemdesetemu letu.

Še zmeraj sem si celila rane, a moje stanje se je že toliko izboljšalo, da pomirjeval sploh nisem več jemala. Po spletu srečnih naključij sem se spoprijateljila s starejšima zakoncema, ki sta imela v najemu zelo dobro obiskano planinsko kočo. Vsako soboto in nedeljo sem jima pomagala pri strežbi. Fizično delo je bilo zame kot zdravilo.

Nekega sobotnega večera pa sem doživela šok: med obiskovalci koče je bilo tudi neko dekle, ki sem jo poznala še iz ''prejšnjega'' življenja. Prišla je do mene in se mi predstavila, potem pa me je vprašala, ali H. K. kaj pogrešam. Skoraj me je kap. Bila sem prepričana, da sem na tistem koncu, bogu za hrbtom, varna pred njim! Lepo sem jo prosila, naj mu ne pove, kje sem, ker z njim nočem več imeti čisto nobenih stikov in ne težav. Žal ni držala besede. Vse mu je izčvekala.

Naslednji teden sem dobila obisk, ki sem se ga na smrt bala. Ni prišel sam, ampak je k meni poslal tri prijatelje. Že po obnašanju sem vedela, da niso planinci. Obstopili so me za točilnim pultom in mi povedali, da me želi H. K. spet videti, da sem mu dolžna še veliko denarja in podobno. To pa ni bilo res, saj je moj ata vzel kredit, da je odplačal tisti rojstnodnevni avto, četudi se po napadu z njim nisem nikoli vozila. Na pogled so bili frajerji, lepi fantje, privlačni, a že pogled v oči je povedal, da v njih ni milosti. Na srečo je bil za ''šankom'' tudi Miloš, eden od gasilcev, ki je menda tja gor prihajal le zaradi mene. Ne vem, ali je bilo res, tako so govorili. Ko je videl, da se nekaj dogaja, je pristopil in jim rekel, naj se umaknejo in me pustijo pri miru. Niti trznili niso. Potem pa je Miloš, ko je videl, da gre zares, poklical prijatelje in še dva gorska reševalca, ki sta bila v koči. Neljubi obiskovalci so se odstranili, čeprav neradi.

Mislim, da sem v tistem trenutku naredila nekaj, za kar mi še danes ni žal: vsem, ki so me poznali, sem povedala, kaj sem v preteklosti doživela. In kdo so bili ti, ki so me prišli izsiljevat. Nihče mi ni rekel žal besede, jaz pa sem se počutila lahko kot peresce, ker sem se rešila velikega bremena!

V glavnem: delovno pogodbo so mi v vrtcu podaljšali, ob koncu tedna še vedno pomagam v planinski koči, zdi se mi, da mi ni hudega. Le pravega fanta še čakam. Takšnega, ki me bo sprejel z vso preteklostjo vred!«

(Konec)