Učiteljevo delo na domu

Za boljšo šolo (29)

V prejšnjem prispevku sem v osnovnih značilnostih opisala novi sistem enotnega urejanja delovnega časa učiteljev, ki je s spremembo kolektivne pogodbe za vzgojo in izobraževanje pričel veljati v letošnjem šolskem letu. Nova ureditev v enem od členov na kratko omenja tudi učiteljevo delo na domu. Pravi, da lahko učitelj del nalog iz prvega stebra, ki prvenstveno zajema izvedbo pouka ter priprave na pouk, v obsegu največ deset ur tedensko opravi tudi zunaj zavoda po lastnem časovnem razporedu. Od 33 tedensko priznanih ur, od tega ima npr. 22 ur pouka, jih torej lahko do deset opravi na domu. O tem in v kakšnem obsegu bo opravljal delo izven šole, mora učitelj obvestiti ravnatelja do začetka novega šolskega leta. Upoštevati pa mora organizacijo dela v šoli, ki je seveda ravnatelj ne more samostojno določiti, pač pa se mora o tem dogovoriti z reprezentativnim sindikatom. Še vedno torej ostaja pravilo, da se bo vsak ravnatelj posebej z učitelji dogovarjal, koliko ur dnevno bodo prisotni v šoli in katera dela bodo opravljali doma. Delitev delovnih obveznosti med šolo in domom ne bi bila noben problem, če bi bili vsi učitelji enako motivirani za čim kakovostnejše poučevanje, sodelovanje in dogovarjanje s kolegi, skupno načrtovanje pouka in drugih šolskih dejavnosti. Pa v praksi ni tako, enako kot ni v drugih delovnih okoljih. Zato je ponovno vsa odgovornost preložena na ravnatelje, da svoje učitelje in druge strokovne delavce v šoli prepričajo, kako koristno bi bilo vsak teden po pouku skupaj načrtovati pouk, se usklajevati, medpredmetno načrtovati, se pogovarjati o učno-vzgojnih problemih učencev … Seveda, če sami v to verjamejo. Večina učiteljev gre po končanem pouku še vedno najraje čim prej domov, da se oddahnejo od napornega dela z učenci in potem zvečer in včasih pozno v noč delajo za šolo. Ali pa ne, ker se poučevanje da zelo poenostaviti. Iz leta v leto uporabljajo iste priprave na pouk ali jih preprosto vzamejo s spleta, poučujejo po delovnem zvezku in vsa leta istih učnih gradivih ter več let zapored uporabljajo enake kontrolne naloge. Vedeti moramo, da je v vsaki šoli nekaj učiteljev, ki so ta poklic izbrali zato, ker jim omogoča veliko prostega časa. In ti mečejo slabo luč na učiteljski poklic. Učenci in starši pa dobro vedo, kateri učitelji so vsako uro na pouk temeljito pripravljeni in kaj vse dodatnega postorijo, da je pouk kakovosten in zanimiv. Sistematične kontrole in spremljanja učiteljevega dela v šoli pa ni. V našem šolskem sistemu je edino ravnatelj zadolžen za spremljanje in nadzorovanje kakovosti pouka. Ravnatelj pa ima po naši zakonodaji toliko drugih nalog, da mu za pedagoško vodenje šole vedno zmanjkuje časa. Zelo nam manjkajo nekdanji svetovalci zavoda za šolstvo, ki so kot strokovnjaki za posamezno predmetno področje po šolah spremljali kakovost poučevanja in učiteljem po potrebi svetovali izboljšave. Ravnatelji pa ne samo da niso usposobljeni za vsa predmetna področja, kronično jim primanjkuje časa, pa še učiteljem se s preveč kontrole ni dobro zameriti, če nočejo pogoreti na naslednjih volitvah. Zato je v Sloveniji malo šol, ki imajo obvezno osemurno prisotnost učiteljev na delovnem mestu, čeprav so se zahteve sodobne šole zelo spremenile in terjajo veliko več sodelovanja in skupnega načrtovanja učiteljev, potrebnega bi bilo tudi več vzgojnega dela z učenci.