Ded jo je klical čečica fina

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. julij 2019 / 09:31  

Spomladi je izšel prvenec Nine Kosmač – roman Utvare. Nina je vnukinja enega najpomembnejših slovenskih piscev dvajsetega stoletja Cirila Kosmača.

V ponedeljkovem zgodnjem popoldnevu se je Bled zdel nekoliko otožen. Oblake je sililo na jok, a so ozračje zgolj orosili. Nebo si ni pustilo vzeti dobre volje. Ta bi zagotovo odsevala tudi v očeh pisatelja Cirila Kosmača, če bi na terasi enega blejskih hotelov sedel v družbi svoje ljube vnukinje Nine Kosmač in poslušal, kako bere njegov pripis k siceršnjim pozdravom na zadnji strani razglednice, ki jo je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja iz takratne Sovjetske zveze poslal Francu Pogačarju, njenemu dedu po mamini strani: »Nina je izgubila dimnikarčka. Če morete, lepo prosim, kupite ji drugega dimnikarčka, ker si ga noro želi.« Spet drugič je iz Francije »mademoiselle Nini« osebno zapisal: »Deklici Nini, čečici fini, iz te daljave pošilja pozdrave, Oka.«

»Tak je bil moj ded Ciril Kosmač. Kot svojo prvo vnukinjo me je imel zelo rad, on pa je bil zame najboljši ded. Klicala sem ga oka, on mene čečica, kot se malemu dekliču reče na Tolminskem, od koder je izhajal. Pred spanjem mi je vedno rekel: ''Cingole congole, moj mušketir, hitro zaspančkaj, daj Okatu mir,''« se spominja Nina, ki je svoja zgodnja otroška leta, dokler se z družino niso preselili v Brazilijo, kamor je bil v nekdanji Jugoslaviji oče Jernej Kosmač poslan za vicekonzula, večinoma preživela pri dedu v Portorožu, kjer je ta odmaknjen od Ljubljane in umetniškega vrveža živel od sredine petdesetih let naprej.

Ko je ded leta 1980 umrl, Nina še ni imela šest let. »Oka je bil do mene vedno prijazen. Bil je tih, a hudomušen in iskriv človek, čeprav je navzven deloval kot volk samotar. Veliko je vrtnaril. Najraje je bil v delovnih kavbojkah, tako imenovanih farmerkah, na glavo si je poveznil slamnik in bil cele dneve na vrtu. Na vrtu mi je naredil gugalnico. V Portorožu smo živeli precej vsakdanje, lahko bi rekla rutinsko življenje. Po zajtrku sem šla v vrtec, oka me je dostikrat peljal na svetilnik v Savudrijo, hodila sva v lokal k Marički na ''sokec'', večkrat smo šli tudi v Trst ''knjige ropat'', kot je imenoval nakupovanje knjig, in po garderobo za čečico. Če je mama rekla, naj mi kupi eno škatlo vafljev, mi je na skrivaj kupil še tri. Če so ga drugi poznali kot bolj zaprtega človeka, do mene ni bil nikdar tak,« pripoveduje Nina Kosmač, ki še vedno hrani več njegovih razglednic, ki jih je, kamorkoli je šel, pisal njej, čeprav takrat sploh še ni znala brati.

Seveda je prebrala vse, kar je ded napisal, še vedno pa ji je najljubša novela Tantadruj. »Vsebinsko se mi zdi najbolj popolna. Končal jo je tako, da je vsakega od norčkov poslal v svojo dolino,« pove Nina, dedova čečica, ki je še kot otrok s starši odšla v svet in od takrat naprej nikoli ni nehala potovati. Zadnja leta sicer živi na Bohinjski Beli in v Ljubljani, kjer njena desetletna hči Perla obiskuje šolo in trenira umetnostno drsanje. Živela je v Švici, Franciji, ZDA, Italiji, najdlje v Španiji, kjer je magistrirala in se tudi poskusila v pisanju. Kot ded govori več jezikov. »Ded se je sam želel učiti tujih jezikov, jaz sem se jih v sili razmer, za preživetje.«

Ded je bil stilist, vnukinja stavi na zgodbo

V španskem jeziku je že pred leti objavila nekaj kratkih zgodb pod imenom Nina Kosmac, prevod iz španščine pa je bil potreben tudi za njen prvi roman Utvare, ki je spomladi izšel v slovenščini. »V pisanju nisem izjemen stilist, kot je bil ded, sama se bolj osredotočam na zgodbo, ki jo želim povedati. Ded je pisal o svoji dolini, jaz pišem o celem svetu, a ne vem, katerega junaki so bolj srečni oziroma nesrečni, njegovi vsi iz ene doline ali moji iz širnega sveta,« o svojem romanesknem prvencu pripoveduje Nina. »Če je dedek vsako besedo in stavek koval in klesal, jaz pišem hitro in verjamem, da je čar tega, kar napišem v zanimivih zgodbah.«

Ne le Alina, v njenih zgodbah iz knjige Utvare je več glavnih likov, katerih življenja se iz zgodbe v zgodbo prepletajo. Zaznamuje jih življenje, njihovi medosebni odnosi, polni čustev, isker in ognja pa tudi teme in žalosti – od bivanja v internatu v Švici do kratkih ali daljših postankov v velikih mestih Španije, Francije in ne nazadnje tudi Bleda in Slovenije. »Vse je fikcija, vsaka podobnost z resničnimi osebami je naključna, resnični pa so kraji, kjer se zgodbe v mojem romanu odvijajo,« zagotavlja Nina Kosmač in ne reče nič o tem, da vsak pisec v svojem pisanju izhaja tudi iz sebe, svojih lastnih izkušenj in izkušenj bližnjih, predvsem pa iz svojega doživljanja in razumevanja življenja in sveta, v katerem živimo na tako različne načine.

»Oče te knjige je zagotovo blejski župan Janez Fajfar, ki mi sprva sicer ni verjel, da bom res napisala knjigo, a je držal obljubo, potem ko sem na ključku prinesla besedilo. Tako rekoč v enem mesecu je bila knjiga lektorirana, oblikovana, natisnjena v šeststo izvodih. Izšla je sicer v samozaložbi z veliko podporo Zavoda za kulturo Bled,« je zadovoljna z izidom in tudi prodajo romana Utvare njegova avtorica Nina Kosmač, vnukinja enega najpomembnejših slovenskih piscev dvajsetega stoletja Cirila Kosmača. Kot je povedala, namerava v prihodnje roman izdati tudi v španskem jeziku, kjer je trg mnogo večji, kot je naš, slovenski. »Nisem imela v mislih nekega finančnega uspeha, ampak predvsem to, da sem roman preprosto morala napisati. Seveda pa mi kot materi samohranilki s hčerko osnovnošolko denar vsake prodane knjige pride prav,« še dodaja Nina Kosmač, ki se sicer nima za pisateljico; bolj za nekoga, ki rad bere in bo pisal celo življenje. Le kaj bi o svoji čečici rekel oka? Tega ne bomo nikoli vedeli.