Eno hišo kupili, druge ne

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / torek, 16. julij 2019 / 09:33  

Družina Eržen od države zahteva odškodnino za hišo ob viaduktu Peračica. Viadukt so leta 2011 zgradili povsem na novo, čeprav bi morali izvesti le rekonstrukcijo starega.

Kranj – Družina Eržen od države zahteva 114.380 evrov odškodnine za svojo hišo ob viaduktu Peračica, v kateri življenje ni več mogoče in je hiša že dve leti prazna. Po gradnji viadukta jim je namreč usahnil edini vir vode na parceli. Poleg tega bi bilo bivanje v hiši nevzdržno, saj jim na parcelo z viadukta padajo poškodovani deli in registrske tablice z avtomobilov, steklenice in drugi predmeti, pozimi pa tudi splužen sneg. Za nameček je s 70-metrskega viadukta skočilo že več samomorilcev, eden je celo pristal le deset metrov pred pragom hiše. Kranjsko okrožno sodišče je odškodninski zahtevek Erženovih že večkrat obravnavalo, nazadnje prejšnji teden, ko je zaslišalo še nekaj prič. Sodnica Maja Zorman Krč je po koncu zadnjega naroka napovedala izdajo vmesne sodbe o utemeljenosti tožbe. Če bo sodišče ugotovilo, da je tožba upravičena, bo v nadaljevanju odločalo še o višini odškodnine, sicer pa se bo zadeva najverjetneje selila na višje sodišče.

Čeprav država odkupuje zemljišča in objekte znotraj 40-metrskega varovalnega pasu ob avtocesti, se to v primeru hiše Erženovih, ki po zatrjevanju tožnikov tudi stoji v varovanem pasu viadukta Peračica, ni zgodilo. Kot je razložil Vili Eržen, ki je po pokojnem očetu Ladislavu podedoval hišo in v imenu celotne družine nadaljuje očetov boj z državo in s sodnimi mlini, jih še posebej boli, ker je država povsem drugače ravnala v primerljivem primeru ob dobra dva kilometra oddaljenem 35-metrskem viaduktu Dobruša v Mošnjah (le da tam ni samomorilcev), kjer so hišo družine Pavlič, v katero so se zatekali brezdomci in odvisniki, odkupili za 340 tisoč evrov in jo porušili.

Novogradnja, in ne rekonstrukcija

Država na drugi strani vztraja, da varovalni pas za viadukte ni izrecno določen, hiša Erženovih pa v lokacijskem načrtu tudi ni bila predvidena za rušenje. A kot je na sodišču opozoril diplomirani inženir gradbeništva Srečko Veselič, ki so ga kot strokovno pričo angažirali tožniki, se je obstoječi načrt nanašal na rekonstrukcijo starega viadukta iz leta 1967, ko so bili standardi pri preverjanju vplivov na okolje bistveno milejši. Šele med gradnjo so nato ugotovili, da je stari objekt v tako slabem stanju, da je neuporaben, zato so ga podrli in na njegovem mestu zgradili popolnoma nov viadukt, ki se je za odstavni pas še približal hiši Erženovih. Ni šlo torej več za rekonstrukcijo, ampak za novogradnjo, za kar bi morali narediti novo presojo vplivov na okolje po današnjih standardih, ugotavlja Veselič. A je niso, saj so le malenkostno spremenili obstoječe gradbeno dovoljenje. Glede 40-metrskega varovalnega pasu, ki velja za avtoceste, pa Veselič meni, da bi moral veljati tudi za viadukte, če ne bi moral biti celo širši, saj predmeti z njega letijo še dlje.

Slednje je kasneje z balističnimi izračuni ponazoril tudi arhitekt Andrej Čufer, ki je ob tem opozoril, da je novi viadukt Peračica pravzaprav črna gradnja, ki se je Dars ne bi smel privoščiti. Opozoril je tudi, da so skoki samomorilcev s Peračice zelo pogosti; samo v zadnjih petih letih so radovljiški policisti obravnavali tri smrtne žrtve in poskus samomora. »Predstavljajte si, da živite v pritličju bloka in vam vsako leto pod okno prileti en sosed. To bi bila za vas zelo velika psihična obremenitev,« je poudaril.

Hiše zaradi viadukta ni možno prodati

Sodišče je zaslišalo tudi nekdanjega sodnega cenilca Franca Valanta, ki je pojasnil, da je po naročilu pokojnega Ladislava Eržena ob začetku gradnje viadukta leta 2010 izračunal tržno vrednost hiše. Ta je znašala 114.380 evrov, pri čemer vpliva viadukta ni upošteval. Ob upoštevanju vpliva viadukta pa je vrednost hiše nična, saj je nihče ne bi hotel kupiti, je dodal.

S tem se načeloma strinja tudi sodni izvedenec gradbene stroke Dejan Žlajpah, ki pa je opozoril, da je ob upoštevanju starega in novega viadukta razlika v njunem vplivu na vrednost hiše relativno majhna. »Vse manjvrednosti na hiši so bile namreč povzročene že s starim viaduktom,« je poudaril. Tudi Žlajpah je mnenja, da hiša stoji v 40-metrskem varovalnem pasu, ker pa so leta 1967, ko je bil zgrajen stari viadukt, veljali precej milejši standardi, hiše tedaj niso odkupili. Čeprav je bila v lokacijski dokumentaciji za nov viadukt upoštevana le njegova rekonstrukcija, tudi Žlajpah ugotavlja, da gre danes za povsem drug objekt.