Glasba mu ogromno pomeni

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. julij 2019 / 21:34  

Glasba je stalna spremljevalka bogate in zanimive življenjske poti častnega občana Bleda Franca Podjeda. Z velikimi črkami se je zapisal v zgodovino Slovenske popevke, še vedno pa ustvarja glasbo za gledališča in vodi veteranski pevski zbor.

Rojeni ste bili v Ljubljani, kjer ste začeli obiskovati tudi osnovno šolo, ki ste jo dokončali na Bledu. Kakšni so vaši najzgodnejši spomini na to obdobje, v katerem se je že izrazila tudi vaša ljubezen do glasbe?

Rojen sem bil v Šentvidu pri Ljubljani in prvi razred osnovne šole sem obiskoval v Šiški. Ker oče po koncu vojne ni prišel iz taborišča, saj so ga dan pred osvoboditvijo Nemci ustrelili, smo se z mamo preselili v njeno rojstno vas Bodešče, tako da sem v drugi in tretji razred hodil v šolo v Ribnem, potem pa v nižjo gimnazijo na Bledu. Obenem sem obiskoval glasbeno šolo na Jesenicah. Že kot otrok sem bil namreč 'nor' na harmoniko. Po končani nižji glasbeni šoli sem računal, da se bom lahko vpisal v srednjo glasbeno šolo, a na moje veliko razočaranje harmonika takrat ni bila priznana kot umetniški inštrument. To je bil zame velik šok, zato sem se vpisal še na klavir, nato pa sem po koncu gimnazije šolanje nadaljeval na ekonomski fakulteti, saj se mi ni zdelo smiselno, da bi se pri tistih letih še vpisal v srednjo glasbeno šolo. Kot študent pa sem se začel preživljati z igranjem po lokalih na Bledu.

Kako se spominjate takratnega Bleda?

Že kot otrok sem delal v Hotelu Toplice kot t. i. liftboy, in ko so se drugi kopali v jezeru, sem sam počitnice preživljal v uniformi zapet do vratu. Varčeval sem namreč za nakup harmonike, ki jo imam še danes.

Čeprav niste rojeni na Bledu in torej niste Blejec, so vam sokrajani izkazali posebno čast s podelitvijo naziva častnega občana. S kakšnimi občutki ste sprejeli priznanje?

V vseh teh letih sem že skoraj dobil 'domovinsko' pravico na Bledu. Naziv častni občan je priznanje za moje tridesetletno delo na področju kulture na Bohinjski Beli in skoraj dvajsetletno vodenje veteranskega pevskega zbora. Ob prejemu priznanja sem bil zelo počaščen, seveda pa bi tudi brez tega še naprej delal enako kot doslej.

Kaj se je po vašem od časov, ko ste se preselili na Bled, najbolj spremenilo?

Ogromno se je spremenilo. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na Bledu veliko premožnih in pomembnih gostov. Z mojim ansamblom smo igrali v Kazini, ki je bilo takrat izjemno plesišče, ki mu v srednji Evropi ni bilo enakega. Najbolj mi je ostalo v spominu, da se je streha odprla in smo med drugim lahko opazovali prehod Sputnika z Lajko. Za Bled ni bil značilen delavski turizem, že takrat so prihajali gostje iz zahodne Evrope.

Kako pa gledate na današnji množični turizem?

Predvsem je bistveno več prometa; ko bo zgrajena obvoznica, bo Bled spet lažje 'zadihal'. Mimo Grand Hotela Toplice se vijejo kolone avtomobilov, nekdaj pa so se vse dopoldne mimo peljali štirje avtomobili.

Prvo zaposlitev ste dobili v radovljiški Almiri, kjer ste vodili tudi mešani pevski zbor Almira. Česa se najraje spominjate iz tega obdobja?

Takrat sem ravno končal služenje vojaškega roka, kjer sem prav tako vodil pevski zbor, saj me je že takrat zelo zanimala vokalna glasba. Ob prihodu v Almiro sem tamkajšnjega direktorja prepričal, da ustanovimo zbor. Najbolj se mi je v spomin vtisnila prireditev, ki smo jo pripravili v Festivalni dvorani z naslovom Razreši pentljo, pri kateri so sodelovale tri konkurenčne tovarne – Almira, Rašica in Angora. Šlo je za mladinski kviz v poznavanju pletenja, zgodovine pletilstva in podobno. Iz Almire sem odšel v službo na Občino Radovljica, nato na Medobčinsko gospodarsko zbornico v Kranj, upokojitev pa sem dočakal kot direktor Službe družbenega knjigovodstva v Kranju.

V tem obdobju ste morali glasbo za nekaj časa postaviti na stranski tir. Se ji je bilo težko odpovedati, saj, kot pravite, je bila harmonika že od majhnega vaša najboljša prijateljica?

Takrat sta bili v ospredju služba in družina in za glasbo ni bilo časa. Profesionalno pa se z glasbo nisem mogel ukvarjati, ker nisem imel formalne glasbene izobrazbe.

Od kod ste črpali navdih za glasbo, ki je stalna in pomembna spremljevalka vaše bogate in zanimive življenjske poti?

Že zelo zgodaj sem se lotil tako pisanja besedil kot skladanja; še kot otrok sem za posebne priložnosti, recimo mamin rojstni dan, pisal pesmice. Glasba mi vseskozi ogromno pomeni.

Z velikimi črkami ste se zapisali tudi v zgodovino Slovenske popevke, na kateri ste s svojo zmago kar malce presenetili, saj ste bili dotlej neznano ime na slovenski glasbeni sceni. Kako je prišlo do vašega sodelovanja na festivalu?

Spodbudila me je mama, ki je rekla, da je že čas, da kaj napišem. Takrat sem že poznal svojo bodočo ženo, kar me je navdihnilo, da sem napisal melodijo in besedilo popevke Pojdi spet na Bled. Takrat je bilo sodelovanje popolnoma anonimno in je tudi mene presenetilo, ko so prebrali moje ime. Prav tedaj smo namreč igrali v hotelu Jelovica in smo se zbrali pred televizorjem, ko so odpirali šifre, s katerimi so bile označene note in besedila. Nisem pričakoval, da bom sploh prišel v ožji izbor, saj je bilo vseh skupaj okrog osemdeset sodelujočih. Strokovna žirija mi je podelila prvo nagrado, občinstvo pa tretjo. Ker nisem mogel biti prisoten na prireditvi, sem šel kar vmes iz Jelovice po nagrado v Festivalno dvorano. Bil sem presrečen.

Za nagrado ste si kupili pianino. Še igrate nanj?

Imam ga še v kleti v glasbeni sobi kot spomin, deluje pa ne več.

Glasba je nato pomembno mesto v vašem življenju lahko spet zavzela šele po upokojitvi?

V bistvu že malo prej; zadnja tri leta pred upokojitvijo sem kot pisec glasbe in celo koreografije začel sodelovati z gledališčem na Bohinjski Beli, kjer smo z družino živeli kar 25 let.

Sodelovali ste tudi z Gledališčem Toneta Čufarja Jesenice, kjer ste z glasbo opremili več predstav, tako za odrasle kot otroke. Glede na to, da vodite tudi veteranski pevski zbor, kaj vam je torej bližje, ustvarjanje glasbe za gledališče ali zbor?

Težko bi se odločil, vso glasbo imam rad. Že z našim ansamblom iz študentskih let smo igrali vse od madžarskih čardašev do starogradskih napevov ter šlagerjev in slovenskih popevk. Imeli smo srečo, da je z nami nastopala odlična italijanska pevka Isa Cristi, ki nas je ogromno naučila, z njo smo že takrat začeli s spremljevalnimi vokali, kar je bilo za nas nekaj novega. S svojim glasom in nastopom nas je reševala tudi, ko smo morali v času džezovskega festivala po uradnem koncertu svetovno znanih džezovskih ansamblov v Kazini pred vsemi začeti tako imenovani jam session. Dvorana je bila polna svetovno priznanih glasbenikov, a nihče ni hotel začeti, in tako smo mi prvi nastopili pred smetano džezovskih glasbenikov z vsega sveta. Spomnim se, da je bilo kar stresno, a potem so oni nadaljevali vse do jutranjih ur.

Vodite veteranski pevski zbor v Radovljici, ki izvaja največ domoljubnih, slovenskih narodnih in partizanskih pesmi. Kaj vam pomeni domoljubje, ki se danes pogosto enači z zapiranjem mej in sovraštvom do tujcev?

Moj oče je dal življenje za našo domovino in zato kot domoljub tudi sam zagovarjam vrednote, za katere so nekateri dali življenja. V narodnoosvobodilni borbi so se borili za svobodo in boljšo družbo. Zapiranje mej in predvsem oživljanje fašističnega gibanja po nekaterih evropskih državah je v nasprotju s temi vrednotami in tega seveda ne odobravam. Po drugi strani pa se zavedam, da je varnost ena od pomembnih stvari, da ohranimo našo malo Slovenijo. A zapiranje mej prav gotovo ni dobrodošla rešitev.

Zelo radi ustvarjate za otroke, s katerimi pa verjetno ni enostavno delati, saj hitro pokažejo, če jim kaj ni všeč. Imate tudi sami tak občutek?

Ob stoletnici šole na Bohinjski Beli sem zanje napisal himno v živahnih rokovskih ritmih z naslovom V naši šoli je lepo, ki so jo takoj vzeli za svojo in jo prepevajo še sedanje generacije. Krasno je delati z otroki. Podobno izkušnjo sem imel pri predstavi Čarovnik iz Oza, kjer so me otroci prav tako navdušili s svojo izvedbo. Zato mi je v posebno veselje delati z otroki, saj zelo hitro dojemajo, samo če jih znaš motivirati. Na prvi vaji sem dobil občutek, da iz tega ne bo nič, saj ni bilo nobene discipline, a so me povsem presenetili. Na koncu jim je bilo tako všeč, da so si želeli še nadaljevati s to predstavo.

Čemu pa se posvečate ta čas, se ukvarjate že s kašnim novim projektom?

Tega pa še ne bom razkril, ideje so v glavi, a je o tem še prezgodaj govoriti.