Otroštvo

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 11. julij 2019 / 22:20  

Strokovnjaki si niso enotni, ali so prva leta, celo prvi meseci življenja ključni za naše življenje ali ne.

Začnimo pri biologiji. Nastal sem iz spolnih celic mame in očeta. Od spočetja dalje nosim v sebi pol mame in pol očeta. Zato sta to zame dva najbolj pomembna človeka na svetu. Nihče ju ne more nadomestiti. Lahko se celo trudim, da bi ju zanikal, jima ne priznal njunega pomena, vendar bom ob tem trpel. Kadar zanikam mamo ali nočem imeti stikov s svojim očetom, nasprotujem samemu sebi. Polovica mene je proti meni. In med menoj in mojimi starši se splete edinstvena in neponovljiva vez, ki je ni moč izbrisati. Ta vez ostane celo, če enega od svojih staršev nisem poznal – npr. zaradi nenadnega odhoda, smrti, nepriznanja očetovstva, oddaje otroka v rejo … Ta vez ostane v obliki večnega hrepenenja po svojem staršu, ki ga nikoli ni bilo. Otrok nikoli ne more doumeti, npr. zakaj ga je mama zapustila ali zakaj ob njem ni očeta, saj je bil ob spočetju navzoč. Želimo poudariti, da je že samo zaradi biološkega spočetja začetek življenja zelo pomemben. Zaznamuje nas za vedno. Z rastjo zarodka v trebuhu moje mame se začne vzpostavljati še dodatna biološka vez z njo. Dobesedno izrastemo iz njenega tkiva.

Danes nevroznanost (veda o možganih) ve, da so možgani pri treh mesecih nosečnosti že na stopnji razvoja, ko si lahko zapomnijo vzdušja, v katerem raste zarodek. Enako zarodek srka vzdušje svoje matere. Ne vemo točno, ali že pred rojstvom, zagotovo pa se po rojstvu začne vzpostavljati zelo močna čustvena vez med mamo, očetom in novorojencem. Bolj z mamo. Zato je tako zelo pomembno, da se mama počuti umirjeno, da oče skrbi za mamo in je novemu bitju lepo. Vsa vzdušja, v katerih odrašča otrok, se zapišejo v mlado telo. Razum otroka si tega še ne more zapomniti (možgani še niso tako razviti), popolnoma vse pa si zapomni telo. Telo vse pomni in zato pravimo, da je modrost telesa mnogo večja, kot sta razum in inteligenca. Kaj je pri otroštvu najpomembnejše? Zagotovo ne to, ali smo kampirali ali dopustovali v hribih. Tudi ne to, ali smo imeli pet ali petdeset igrač. Pomembno je, da se ob prihodu na Zemljo počutimo varni in da nam starša zagotavljata stik. Manj kot je bilo v otroških letih varnosti in ljubečega stika s starši, bolj bomo to iskali vse življenje. Več kot je bilo nepravilnosti v otroštvu, bolj bomo v odraslosti odigravali lastno staro, otroško zgodbo z namenom, da bi se tokrat drugače izteklo. Vzdušja, ki smo jih prejeli, nehote ponavljamo z upanjem, da dobimo tisto, česar v otroštvu nismo dobili.

Seveda nismo ujetniki svojega otroštva. Smo svobodna bitja. Ključno je, da si ne zatiskamo oči in si priznamo, kar je bilo težko. Beg ni rešitev. Česar nismo dobili doma, lahko dobimo v zdajšnjih odnosih. Včasih ni bilo časa za vzgojo, danes ga imamo. Tudi za lastno.