Trata pred mojo hišo

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kronika / petek, 5. julij 2019 / 08:26  

»O, odhajaš od doma. Torej bom zdaj lahko kosila,« mi je prejšnji dan, ko sem hitela mimo njenega dvorišča, prijazno zaklicala moja prva soseda. Malo se mi je dobro zdelo, malo sem imela pa slabo vest: očitno vsi, ki živijo okoli mene, vedo, da me zvok kosilnic za travo spravlja ob pamet. Kot otrok sem ga doživljala kot naravno okolje soseske stanovanjskih hiš, v kateri sem živela, živce mi je začel parati prvo pomlad, ko sem se kot mlada študentka novinarstva ob koncih tedna vračala v Radovljico. »Lepo, da si nazaj, si boš malo odpočila od ljubljanskega hrupa,« me je ljubeče pozdravila mama, medtem ko je sosed iz lope že vlekel staro motorno kosilnico, katere hrup, tako se mi zdi danes, bi se lahko kosal z ropotom helikopterja. Levi sosed se je ravno ogrel, ko je zvok kosilnice na plano privabil desnega soseda, ... in nato naslednjega in naslednjega ... Do večera, v soboto zjutraj pa spet. Včasih sem prav pogrešala monotono brnenje prometa v centru Ljub­ljane.

Približno tako kot takrat je še danes, ko je od mojih študijskih časov minilo že okroglih petindvajset let. Najbližja soseda je k sreči zelo uvidevna gospa, tista na drugi strani pa prav tako; poleg tega si je že pred časom uvidevno omislila mnogo tišjo električno kosilnico.

Ampak ker je soseska majhna, se mi vedno, ampak res vedno, ko utrujena pridem iz službe in si zaželim nekaj minut počitka v udobnem stolu na terasi, zgodi, da eden od sosedov ugotovi, da je njegova trava v zadnjih nekaj dneh zrasla za centimeter ali dva in iz garaže že vleče kosilnico. Za njim pa tretji, četrti, peti ... Še dobro, da imamo udoben tudi kavč v dnevni sobi in da pri prenovi hiše nismo varčevali pri investiciji v okna.

Vem, da smo Slovenci, Gorenjci pa še posebej, ljudje, ki lepo skrbimo za okolico svojih domovanj. Priznam tudi, da se rada vračam v zeleno oazo svojega doma in da sem ponosna, ko mi kdo reče, na kako lepem koncu mesta živim. Razumem tudi, da nismo Švica in da bi se težko organizirali tako, da bi hrupna dela opravljali parkrat tedensko v točno določenih terminih. Tudi mislim, da strožji predpisi za tako nepomembno dejavnost, kot je košenje trat in obrezovanje živih mej, niso rešitev. Saj jih nekatere lokalne skupnosti – tudi moja – celo imajo. Mislim torej, da bi tako kot pri večini drugih tem, ki nas ločujejo, lahko marsikatero zadrego rešili z malce občutka drug za drugega. Pri tej konkretni zadevi pa tudi z navadno ročno kosilnico, na primer, ali pa celo – zdaj sem si pa drznila preveč, kajne? – z malce manj strogimi standardi glede višine trave na vrtu pred hišo ...