Praded

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. junij 2019 / 18:30  

Življenje za eno debelo knjigo, 1. del

Z Agato sva se srečali kmalu po tistem, ko je prebrala knjigo Belo se pere na devetdeset (letos je Bronja Žakelj zanjo dobila kresnika). Bolj ko je razmišljala, bolj ji je postajalo jasno, da bi lahko tudi o svoji družini napisala zelo podobno zgodbo. Le da njeni predniki niso umirali zgolj naravne smrti, vmes je bilo tudi precej nasilja.

»Spominjam se, da so mi ljudje v naši vasi zmeraj rekli ''ta je pa tista''. Sploh ne vem, ali me je kdo kdaj poklical po imenu. Ko sem se pri tridesetih poročila in se preselila na drug konec Slovenije, sem nekoč ob kavi pripovedovala svakinji zgodbe o prednikih. Čez nekaj časa je užaljeno vstala in mi zabrusila, naj ji neham lagati, da je kaj takšnega možno le v ameriških filmih. Pa se ji nisem niti z besedico zlagala.

Moj praded se je rodil 1875. leta. Bil je zelo podjeten človek, imel je veliko bogastvo, le žene in potomcev ne. Kljub temu da je bil tudi postaven in so ga imele ženske rade, med njimi ni in ni mogel izbrati prave. Mislim, v to sicer nisem povsem prepričana, da je bil gej. Namesto z ženskami se je veliko družil z mladimi fanti (igral je orgle in vodil cerkveni zbor), različne slike, na katerih so bili neznani fantje, so krasile stopnišče in na vsako je z zadnje strani napisal tudi podatke, kje je koga spoznal in koliko časa sta prijateljevala.

Star je bil že 62 let, ko so ga starši končno prisilili, da se je poročil z Angelco, vaško šiviljo. Njeni sorodniki so mojemu očetu povedali, da so jo k poroki prisilili oziroma so njen pristanek kupili. To so lahko storili, saj je bila kljub 22 letom naivna in nedorasla. Obljubili pa so ji, to je bilo zapisano v pogodbi, da ji z možem ne bo treba deliti postelje.

Nihče točno ne ve, kaj se je zgodilo, a leta 1938 je prijokal na svet ded. Angelca je zaradi izgube krvi tretji dan po porodu umrla. Družina je šla spet na lov za nevesto. Ta, ki bi prišla k hiši, bi morala biti tudi mati majhni siroti, ki je noč in dan jokala v zibelki. Ded Ignacij ni dobro prenesel kravjega mleka, vse, kar je popil, je tudi izbruhal. Ko so ga začeli hraniti s kozjim, je bilo za spoznanje bolje.

Praded se je ponovno poročil, ko je bil Ignacij star dva meseca in pol. Magdalena, ki bi morala biti tudi njegova mama, v sebi ni imela niti trohice materinskega čuta. Ves čas je menda razmišljala le o tem, kako se bo otroka znebila in pradedu rodila svojega. Ljudje so znali povedati, da je dojenčka preoblačila ob odprtem oknu, in to pozimi, ko je zaledenel celo bližnji potok. V mleko mu je vlivala petrolej, a ga je otrok še pravočasno izbruhal. Praded je postal na starost vpliven vaščan in je kot odbornik podpisoval knjige županstva. Vaščani so mu bili nevoščljivi in v zlobi, ko mu niso mogli kako drugače nagajati, so mu prinašali na nos najrazličnejše klevete o drugi ženi.

Nekoč mu je bilo vsega dovolj, sredi službenih obveznosti se je peš odpravil proti domu. Že od daleč je slišal, kako se Ignacij na ves glas dere. Na smrt se je ustrašil, prepričan, da se mu je kaj zgodilo. V bistvu se mu ni, le mačeha mu je prstke na levi rokici nalašč stisnila med vrata. Ko je praded zagledal njen sadistični nasmeh na obrazu, je zagrabil burkle, ki so stale za vrati, in jo lopnil po glavi. Ob prvem udarcu ji še ni bilo hudega. Ko pa je začela groziti, da bo otroku odkrhnila glavo s srpom, jo je praded mahnil še enkrat in še enkrat. Obležala je v krvi. Pradeda so kasneje odpeljali orožniki. Dobil je dvajset let zapora, a ker se je potem začela druga svetovna vojna, je odsedel le tri leta. Praded je umrl leta 1965, star devetdeset let.

Ded je bil med vojno še otrok. Njegov oče je bil v zaporu, ko so ga izpustili, se je skrival, povsod ga je bilo dosti, le doma ne. Hiša je kljub velikemu bogastvu, ki ga je nagrabil, vidno propadala. Imel je dve teti, ki sta odnesli na varno vse, kar se je odnesti dalo. Ignacij je večji del vojne vihre v tisti hiši preživel sam. Kako je bilo petletnemu otroku, si lahko le predstavljamo. Včasih so mu dali kaj jesti pri enem ali drugem sosedu, zmeraj pa ne, saj še zase niso imeli. Spominjam se, da me je kot otroka pogosto pestoval in mi pripovedoval zgodbe iz zgodnjega otroštva. Ni imel nobenih igrač, se je pa zato igral z mišmi, ki so jih prej pokončale mačke. Povedal je, da je imel eno pri sebi toliko časa, dokler mu ni začela smrdeti. Umival se ni, jedel je z rokami, spal je, kjer ga je zalotil spanec. Pozimi mu je kdo od sosedov zakuril peč, in ko ga je začelo zebsti pod odejami na peči, je zlezel v peč, tam je bilo še kakšen dan več vsaj malo toplo.

Pridobil si je zelo močan nagon preživetja. Ko je bil star 18 let, je šel k vojakom. Vsi so se mu smejali, ker ni hotel nositi ne spodnjic ne nogavic. Zanimivo je bilo, da na nogah ni nikoli imel žuljev. Hitro je znal ''prebrati'' soborce, tako da se je tistim, ki so bili bolj nasilne sorte, še pravočasno lahko umaknil.

Drugo polovico vojske je služil v Tolminu. Tam je spoznal Anico, svojo kasnejšo ženo. O tem srečanju moram povedati vsaj nekaj dodatnih besed, ker je bilo nekaj posebnega. Anica je imela v vojašnici fanta, ki pa je ni preveč maral. Bila je že noseča, ko jo je pustil. Vseeno je prihajala, ker je upala, da se je bo usmilil, ko bo videl, da nosi njegovega otroka. A se je ni. Medtem ko je Anica jokala na ''kapiji'', se je on zabaval v gostilni, ki je bila na drugi strani ceste. Dedu je bilo teh igric nekoč dovolj. Brez dovoljenja je zapustil vojašnico, stopil v gostilno in nesramneža prijel za ovratnik ter ga odvlekel do uboge Anice. A vojaku ni na kraj pameti padlo, da bi ''na ukaz'' do ubogega, zavrženega dekleta pokazal kaj čustev. ''Prav, če je nočeš ti, bo pa moja!'' je takrat rekel ded in vojaka brcnil v zadnjo plat.

Ko je slekel vojaško suknjo, jo je šel obiskat in Anica je potem rodila prvega otroka, ki ni bil dedov, v njegovi hiši, pravzaprav kar na peči. Hitro sta se spoprijateljila in že čez eno leto se je potem rodil moj oče. Ded je imel svojo ženo neskončno rad. Nosil jo je po rokah, vse bi dal zanjo! Žal pa ga je ona marala veliko manj. Pomenil ji je le izhod v sili, ko ni imela kam iti. Tako se je zgodilo, da je imel moj oče Martin tri mesece, ko je nekega jutra izginila. Ljudje so govorili marsikaj, v resnici pa se je le vrnila k moškemu, ki je bil oče njenega prvega otroka.

A je njuna ljubezen trajala le kratek čas. Kmalu jo je začel pretepati, nekoč jo je hotel celo zadaviti. Zaradi udarcev je izgubila nekaj sprednjih zob. Upala je, da jo ima ded še zmeraj rad, po letu in pol se je vrnila nazaj, in to po kolenih. Nič ni pomagalo. Če kaj, ded ni nikoli ''jedel pogrete juhe''! V času, ko je bil sam z dvema majhnima otrokoma, se mu je ponudila neka malo starejša ženska iz sosednje vasi, ki tudi ni imela kam, da mu pride za gospodinjo. A je vroča kri naredila svoje. Še preden se je Anica vrnila, sta se rodila dvojčka.

Ko je Anica videla, da oba njena otroka rečeta Marinki mama, se je obrnila in šla ter se vrgla pod vlak. Očitno se ji ni več zdelo vredno živeti.

(Nadaljevanje prihodnjič)