Krvava zarja naznanila gorje

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Zgornja Gorenjska / ponedeljek, 24. junij 2019 / 08:36  

Pod naslovom Krvava zarja in podnaslovom Doživeto pričevanje o medvojnem in povojnem komunističnem nasilju na Škofjeloškem je Meri Bozovičar, Kajbetova Meri, napisala knjižico, ki govori o krutih časih v drugi svetovni vojni in po njej.

Meri Bozovičar, rojeno leta 1931 v znani gostilni pri Kajbetu v Zmincu, je k pisanju po objavi njenega prispevka o petdesetih talcih pod Kamnitnikom spodbudila Helena Janežič. ''Piši, piši in še enkrat piši,'' ji je dejala, Meri pa je svoje spomine na vojni in povojni čas zbrala in spisala s pomočjo prijatelja Aleksandra Škorca. Knjižica je zdaj izšla pri škofjeloški založbi Planet, prodaja pa jo Gorenjski glas. V našem časopisu je predlani tudi izšlo pismo Meri Bozovičar, ki temelječe na pričevanju njenega moža govori o za Škofjo Loko bolečem dogodku. Dvajsetletni partizan Gaj, ki je delal v loški klavnici, je namreč leta 1942 v Stari Loki ustrelil nemškega vojaka, Nemci pa so se maščevali z ustrelitvijo petdesetih talcev. Gaj, med vojno heroj, po vojni pa so ga njegovi tovariši zapustili (imeli so dobre položaje, on pa je bil še vedno zaposlen v klavnici), se je čutil krivega za poboj in se je več let po vojni pred Krono ustrelil.

O tem in še drugih dogodkih, ki so se ji iz obdobja druge svetovne vojne in po njej vtisnili v spomin, v knjižici piše Meri Bozovičar. Leta 1939 se je neki večer pojavila krvava zarja. »Ob enajstih zvečer so mimo hiše hiteli gasilci v Poljansko dolino, misleč, da v Žireh gori. Pa ni gorelo, nebo je rdeče žarelo in ljudje so rekli, da je to znamenje, da se bo nekaj hudega zgodilo. In res se je naslednje leto začela vojna s svojimi strahotami,« Meri Bozovičar pojasni naslov svoje knjige in doda, da jo je pred kratkim spet videla in jo skrbi, da je slutnja novega gorja. Meri v knjižici pripoveduje o vojnem nasilju, ki so ga zganjali okupatorji in tudi partizani, ki so h kmetom prihajali po hrano in jih nekoč nekaj tudi postrelili. Meri Bozovičar piše, da so zaradi tega v Loki in okolici domačini začeli organizirati in zgodili so se domobranci. Vojna je bila huda stvar, med seboj so se pobijali celo tisti, ki so bili prej dobri prijatelji, zapiše v enem od poglavij. Pripoveduje pa tudi zgodbo svoje družine, ki je imela pred vojno v lasti gostilno in trgovino. Čeprav je njen oče pomagal partizanom, so ga po vojni kot še nekatere trgovce in posestnike zaprli. Šele leta 1997 so ga rehabilitirali. Nekaj let za očetom so zaprli tudi mamo, ki je bila po vojni poslovodkinja v njihovi nekdanji trgovini, ki je bila po nacionalizaciji v zadružni lasti. V zaporu na Rajhenburgu je mama zbolela in vse življenje trpela posledice. V sedemdesetih letih je oče kupil svoj podržavljeni lokal in od tedaj je bila pri Kajbetu znova gostilna, trgovine pa ni bilo več. Meri danes o tistih časih razmišlja, da je povojna komunistična oblast zapirala gostilničarje in trgovce, češ da jih je treba odstraniti, tudi če so pomagali partizanom, češ da tega niso početi iz prepričanja, temveč za lastno korist. Še veliko zgodb, ki so bile po vojni zamolčane, iz lastnih spominov in iz pričevanj drugih ljudi obuja knjiga Meri Bozovičar. Najprej je vse to zapisovala, da bi ohranila spomine svojim otrokom, z javno objavo pa bodo ta pričevanja ostala tudi drugim.

Pri 88 letih starosti napisati knjigo je pomemben dosežek. A tudi sicer Meri Bozovičar živi kot aktivna upokojenka. Obiskuje bralni krožek, uči se angleščino, kot prostovoljka pomaga v Loškem muzeju, kjer turistom razkazuje Škoparjevo hišo in jim govori o tem, kakšno življenje so nekoč živeli njeni prebivalci. Tu se srečuje z zanimivimi ljudmi: v »Škoparco« so prišli celo turisti iz Kitajske, z madžarskimi turistkami je skupaj prepevala, šestčlanska družina iz Avstralije, ki se je peš odpravila po svetu, pa je bivala pod njeno domačo streho in jo vzela kot za svojo babico. Še vedno imajo stike in Meri jih utegne nekoč tudi obiskati v njihovi domovini.