Med avtorjema razstave Alenko Pipan in dr. Markom Frelihom je nečakinja Ljudmile Belcijan Zvonka Podboršek, ki je Gorenjskemu muzeju podarila tetino zapuščino, ki jo je povezovala s Slovenijo. / Foto: Tina Dokl

Iz Predoselj v Južno Afriko

V Stebriščni dvorani Mestne hiše je čez poletje na ogled zanimiva razstava Dekle iz ozadja domovine. Več kot osem tisoč kilometrov daleč nas popelje življenjska zgodba Ljudmile Belcijan (1924–2016), preprostega dekleta iz Predoselj, ki je na pragu druge svetovne vojne v službi pri družini kneza Pavla Karađorđevića za vedno zapustilo domovino in si novo življenje ustvarilo v Južni Afriki.

»In ako bi bila doma, ne bi videla, kako veliki je svet, ne bi videla Afriko, črne ljudi, morje, aeroplan in še mnogo drugih stvari … Pa ko ne bi bilo vojske, bi bilo tudi vse drugače in lepše.« (Iz dnevnika Ljudmile Belcijan, 23. avgust 1941)

»O da bi tudi hitro prišel dan, ko bom zopet doma in da bodo vsi zdravi … da bi še vse videla in mogla stopiti v predaško cerkev, pokopališče, moje oči objeti krasne gore, gozdove in vso naravo, pa se bo moje srce umirilo in srečna bom, neizmerno srečna ...« (Iz dnevnika Ljudmile Belcijan, 19. marec 1942)

Zgodba se pravzaprav začne pri Zvonki Podboršek v Struževem. Takole pravi: »Teta Milka, kot smo jo klicali domači, ima v mojem srcu posebno mesto. Med nama se je stkala močna vez, ki je ni prekinila niti več kot osem tisoč kilometrov dolga zračna razdalja. Na to je vplivala tudi praznina za njenim zgodaj preminulim bratom in mojim očetom Jožetom. Njuno povezanost sem kasneje razbrala iz tetinih dnevnikov, prav tako pa sva midve vsa leta ohranjali tesne stike preko pisem. Ona je na vsakih sedem osem let pripotovala v domovino, štirikrat pa sem jo tudi jaz obiskala v Južni Afriki,« pripoveduje nečakinja osrednje junakinje tokratne razstave v Gorenjskem muzeju Ljudmile Belcijan, ki jo je življenjska usoda še kot najstnico iz domačega vaškega okolja Predoselj pri Kranju popeljala na jug afriške celine, kjer je v Johannesburgu in kasneje v Durbanu preživela svoj življenjski vek.

Po tetini smrti je Podborškova prejela njena pisma, fotografije, nakit in druge osebne predmete, za katere je želela, da se ohranijo na primernem mestu. »Tetini predmeti mi osebno zelo veliko pomenijo, vprašanje pa je, koliko bodo pomenili mojim zanamcem, zato sem se sicer težkega srca, pa vendarle odločila, da jih v hrambo predam Gorenjskemu muzeju, kjer bodo posredno na razpolago tudi drugim Kranjčanom,« je povedala gospa Zvonka, za katero je bilo dejstvo, da bodo pripravili razstavo in zloženko, še dodatna spodbuda, da je doma poiskala vse, kar je bilo povezano z njeno sorodnico.

Kdo je dekle iz ozadja zgodovine?

V muzej pridobljeno gradivo obsega dnevnike Ljudmile Belcijan iz let 1941 in 1943, spominski knjigi, zvočni posnetek na diktafonu, številna pisma, razglednice, fotografije in več osebnih predmetov. To je bilo tudi osnova za razstavo.

Kdo je pravzaprav dekle iz ozadja zgodovine, kot je avtorica razstave zgodovinarka Alenka Pipan zapisala v njen naslov? Ljudmila Belcijan se je rodila leta 1924 na Vinjah v Dolu pri Ljubljani, v Predoslje pa se je z družino preselila v najeto hišo, ki stoji še danes, domačiji pa se je reklo pri Mlekarju – od tod so Ljudmilo klicali tudi za mlekarjevo Milko. »Na podlagi zvočnega zapisa sem razbrala, da je v Predosljah končala šest razredov osnovne šole; ker je želela postati učiteljica ročnih del, je v Ljubljani obiskovala tudi šiviljski tečaj. Kot 15-letno dekle se je izpopolnjevala v šiviljski delavnici Macarol v Kranju,« o Ljudmilinih mladih letih pripoveduje Pipanova. »Na bližnjem Brdu je v poletni rezidenci pogosto prebivala družina kneza Pavla Karađorđevića, po atentatu na kralja Aleksandra I. leta 1934 regenta Kraljevine Jugoslavije. Ljudmila je na Brdu dobila službo, kasneje tudi v Belem dvoru v Beogradu. Opravljala je dela sobarice, perice, likarice, šivilje in predvsem varuške Pavlove hčere princese Elizabete.«

Potem ko je knez podpisal trojni pakt z Nemčijo in Italijo, je bil po državnem udaru marca 1941 odstavljen z oblasti. Kneza Pavla z družino so prisilili k umiku v Atene, kjer je bila doma njegova žena Olga, in potem naprej v Kairo, Kartum ter nato v Nairobi in Mombaso v Keniji. Zaradi slabega psihičnega stanja je knez britansko oblast zaprosil za preselitev v Južno Afriko. Ljudmila tako v senci knezove družine ni imela možnosti izbire – ostati na jugoslovanskih tleh ali se z njimi umakniti v Afriko pred bližajočo se vojno. Po vojni so se Karađorđevići vrnili v Evropo, Ljudmila pa je ostala v Južni Afriki, kjer si je ustvarila družino. Prvič se je poročila leta 1945, a zakon ni trajal dolgo, drugič pa se je poročila sredi petdesetih let in je tudi prevzela priimek de Lange. Pavlova žena kneginja Olga si je do konca življenja dopisovala z Ljudmilo in se zanimala za njeno družino v Afriki, v pismih pa je tudi spraševala po domačih v Sloveniji.

Domotožje je preganjala s pisanjem dnevnika

Gradivo, ki ga je avtorica Alenka Pipan imela na voljo, je zelo raznoliko, rdeča nit pa so bili zagotovo Ljudmilini dnevniki. »Ti so mi ob branju postopoma razkrivali, za kakšno zgodbo gre. V zapisih v času vojne je pogosto izražala domotožje in željo po domačih krajih. Pomembna pa je bila tudi korespondenca s kneginjo, prijatelji in sorodniki. V gradivu je bilo med drugim na voljo 140 pisem in 250 fotografij, fond pa smo nedavno še dopolnili. Sama sem šla tudi na teren v Predoslje, kjer sem evidentirala še nekaj fotografij in pisnih virov domačinov. Izvedela sem, da sta bili Rozalija in Katarina iz družine Kern iz Orehovelj Ljudmilini bližnji prijateljici.«

Na odprtju razstave je med drugim spregovoril tudi Katarinin sin Andrej Šter, sicer vodja konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve: »Mlekarjevo Milko sem imel priložnost videti leta 1976, ko je prišla k nam na obisk, v pogovorih pa so jo večkrat omenjali starši in starejša sestra. Tistega leta sta z mojo mamo za eno popoldne odšli ''pod Petrovca'' do reke Kokre. Kdo ve, kaj sta se pogovarjali, mama tega ni nikoli komentirala. Vesel sem, da si v Gorenjskem muzeju lahko ogledamo razstavo o sicer navadnem podeželskem dekletu, ki je v rosnih najstniških letih stopilo na pot, ki si je ni samo izbralo, je pa zagotovo nekaj posebnega.«

Ljudmila Belcijan je imela sina Johannesa Tiensa - Tinčka iz prvega zakona, ki zdaj živi na Irskem v domovini svoje žene, saj je tam ekonomski položaj boljši kot v Južni Afriki, kjer pa še živi najmlajša hči Alexandra, medtem ko srednja hči Mijda živi na Novi Zelandiji. V marcu so v Gorenjskem muzeju gostili tudi Ljudmilino vnukinjo Nicki Moritz, ki ta čas živi v Izraelu. Naj dodamo, da so k sodelovanju povabili tudi Etnografski muzej Slovenije, kjer načrtno dokumentirajo slovenske stike z Afriko, in kustosa s tega področja dr. Marka Freliha, ki je med drugim predstavil slovenskega misijonarja v Afriki dr. Ignacija Knobleharja, katerega dvestoto obletnico rojstva beležimo letos.

»Teto Milko imam v spominu kot pridno, sposobno in vestno žensko, ki nikoli ni pozabila svojih slovenskih korenin in maternega jezika. V novi domovini se je ukvarjala z modnim šiviljstvom. Vselej, ko sva se srečali in sem rekla dober dan, je takoj preklopila na slovenski jezik, čeprav prej dolga leta ni spregovorila slovensko. Ko sva zaključili pogovor, je vedno rekla zbogom. Tega ne bom nikoli pozabila,« se spominja Zvonka Podboršek, nečakinja Ljudmile Belcijan - Mlekarjeve Milke iz Predoselj, ki je več kot tri četrtine svojega življenja preživela v Južni Afriki.

Oddajte svoj komentar

Kranj 6°

oblačno
vlažnost: 96 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

6/10

torek

8/13

sreda

6/10

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

PRIREDITVE / Kranj, 12. november 2019

Martinovanje 2019

RAZSTAVE / Radovljica, 12. november 2019

Ohranimo risa

PRIREDITVE / Gorenjska, 12. november 2019

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Jesenice, 12. november 2019

Za otroke

PRIREDITVE / Naklo, 12. november 2019

Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe nekoč in danes

OBVESTILA / Gorenjska, 13. november 2019

Brezplačno merjenje glukoze

PRIREDITVE / Jesenice, 13. november 2019

Za otroke

IZLETI / Kranj, 14. november 2019

Po poti oslovega hrbta

 

 
 

 

 
 
 

Ob vsakem deževju jih zaliva / 04:13, 12. november

Stavba je zgrajena na način "ni važno koliko košta, samo da je čim dražje". Na žalost gradbinci niso sposobni slediti temu razmišljanju. Kva...

Načelno so za sežigalnico / 15:42, 11. november

Res je primerna lokacija. Še toplovod potegnejo do Radolce pa je civilzacija prišla na Gorenjsko.

Načelno so za sežigalnico / 14:39, 11. november

Kje so bli pa Gorjanci, Blejci in Bohinjci? Separacija u Radolc je naprodaj! Je morda tu primeren prostor za moderno sežigalnico ?

O Triglavskih jezerih spet v Radovljici / 20:30, 10. november

Če so vrnili Pokljuko, ne vem zakaj sedaj čarajo z ostalim javnim dobrom. Na koncu bomo mastno plačali ravnanje rdečih kmerov v Radovljici. ...

O Triglavskih jezerih spet v Radovljici / 19:03, 10. november

Ena največjih napak naše države pri denacionalizaciji je prevelika radodarnost in 100% vračanje zemljišč in gozdov RKC-ju. Ta zemljišča RKC ...

O Triglavskih jezerih spet v Radovljici / 15:51, 10. november

Alias Primož, oba z Mahničem sta mal mahnena.

O Triglavskih jezerih spet v Radovljici / 10:57, 10. november

Kdaj smo se začeli Slovenci sovražno ločevati med seboj?
In čemu?

Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko utemeljil pa ga je dr. Anton Mahnič.