Jurij Šubic, Ivan Tavčar, olje na platnu, 1885, hrani Narodna galerija v Ljubljani / Foto: Wikipedija

Izidor Cankar sprašuje, Ivan Tavčar odgovarja

Telesnega Ivana Tavčarja že skoraj sto let ni več, med nami pa še živi njegov duh. Pogovor z njim osebno torej ni več mogoč, zato povzamemo tistega, ki ga je leta 1920 s pisateljem opravil mlajši kolega Izidor Cankar in ga istega leta objavil v knjigi Obiski …

Umetnostni zgodovinar in pisatelj Izidor Cankar (1886–1958), bratranec pisatelja Ivana, je začel jeseni 1910 obiskovati takratne najvidnejše umetnike, pogovore z njimi, ki so bili sploh prvi intervjuji, natisnjeni v slovenščini, pa je objavljal leta 1911 v reviji Dom in svet. Te pogovore je leta 1920 objavil v knjigi Obiski. Obiska pri Ivanu Tavčarju v resnici sploh ni opravil, pogovor z njim je poustvaril po pisnih virih. To se v Tavčarjevih odgovorih tudi čuti, saj so marsikje predolgi. Kljub temu je to edini intervju, narejen s Tavčarjem. Gre pa tako, kakor sledi.

Kako ste začeli pisateljevati?

»Vprašali so me že večkrat, kako sem začel pisateljevati. Do sedaj se z odgovorom na to vprašanje še nisem pečal, in če danes odgovarjam, se odgovor v glavnem glasi, da zagazi človek v pisateljevanje, da sam ne ve, kdaj in kako. Mene je prijela prva strast na gimnaziji v Novem mestu. Prišel sem tja v četrti gimnazijski razred, zapustivši Alojzijevišče v Ljubljani. Nerad sem se ločil tako od Ljubljane, kakor tudi od Alojzijevišča. Zadnje se mi bo komaj verovati hotelo; pa je vendar resnica, da sem se tedaj čutil nesrečnega in da s svetom, kakor je ustvarjen, nisem bil nič kaj zadovoljen. Moje prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril, kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega; naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju! V Novem mestu sem pričel čitati nemške romane najnižje vrste. V nekem starem leposlovnem listu je izhajala – ne vem, ali v izvirniku ali v prevodu – povest, v kateri je nastopala vdova, neka madama, ki je vodila veliko trgovsko hišo v Smirni in v katero je bil ves svet zaljubljen. Ta madama mi je silno ugajala. Če se prav spominjam, je žalostno poginila, in zategadelj se je še bolj priljubila mojemu srcu. Takrat sem imel prijatelja, četrtošolca Mohorčiča, ki je naš razred pregovoril, da smo izdajali svoj list. Mohorčič me je bodril, da naj za to imenitno glasilo kaj napišem. In res sem v teku enega meseca napisal nekako novelo, ki je pod imenom Madame Amalije zlezla v naše glasilo ter je mojim prijateljem, predvsem pa meni samemu, neizmerno ugajala. Ker mi je takrat maloazijska madama tičala še v vseh mislih, je jasno, da je bila moja madama z njo v najtesnejšem sorodstvu. Pozneje se je ta novela - ne spominjam se dobro, kje - vzela v tisk. Od takrat me je pisateljevanje imelo v kleščah, ker ga ni lepšega trenutka od tistega, ko se vidiš prvič tiskanega, in to že takrat, ko si 'prvak' v ponižnih šolskih klopeh! Po Madami Amaliji se je stvar dalje razvijala. Mislim, da je bilo v šesti šoli, ko je neki danes mi neznanec pridel izdajati na Reki leposloven list, katerega ime sem pozabil. Razpisal je nagrado za najboljšo slovensko povest. Imel sem pripravljen rokopis take povesti iz svoje rojstne vasi, to je iz Poljan na Gorenjskem. Povest je bila jako obsežna, jako romantična in za moj okus tudi jako čedna in prikupljiva. Tiskala se je na Reki, ali izšli sta žal samo dve številki. Darila zanjo nisem prejel in tudi rokopis se mi ni vrnil, kar mi takrat ni bilo všeč. Danes sem zadovoljen, da je povest 'Premola' končala z naglo in neprevideno smrtjo!«

Kje ste se slovstveno šolali?

»Na univerzi sem pridno pisaril, medtem pa požiral, kolikor mogoče vse literature celega sveta, kolikor se jih je dobilo v nemških prevodih. – Stritar me je večkrat dajal tiskati, v kako osebno razmerje pa z njim nikdar nisem stopil, ker sem v vsem svojem življenju kvečjemu trikrat ali štirikrat z njim govoril. Vplival je name Zvon, vplivali so name Juričičevi in Levstikovi spisi. Ali vzlic temu tudi potem, ko sem prišel v Ljubljano, s tedanjimi vodilnimi slovstveniki nisem stopil v intimnejšo zvezo. Rod iz Poljanske doline je precej visok in za vraga ne pozabi, de je bil po krivici napaden! Tako me je Jurčič pri neki priliki v svojem Slovenskem narodu imenoval 'Ladislava Bubusa'. Ko sem z njim pozneje še dolgo vrsto let osebno občeval, mu tega 'Bubusa' vendar nisem mogel pozabiti! Sicer je pa mož, ker je bil vedno bolehen in je bil dostikrat zaradi bolezni zadržan, da bi urejeval Slovenski narod, iskal bolj mojega političnega sodelovanja kakor leposlovnega. Vsak hip sem moral priteči na pomoč Slovenskemu narodu in pripetilo se je, da sem celo številko od prve do zadnje strani moral spisati sam. S tem sem se zapletal v politične boje, v surove politične polemike, slovstveno delo pa sem zanemarjal, kar je bilo gotovo prav, ker bi bil drugače postal zelo plodovit 'mnogopisun', zakaj načrtov sem imel na kupe! Z Levstikom, s katerim sem se shajal najprej pri 'Cesarju', potem pa pri 'Permetu', se nisva ljubila. V svoji nezreli mladeniški nadutosti sem ga dvakrat smrtno razžalil. - Pri neki priliki - bilo je pri 'Cesarju' - smo se menili o Miklošiču. Ravno tiste dni je bila v gosposki zbornici razprava, in ko so je glasovalo, je Miklošič potegnil z Nemci. Glede na to glasovanje sem se neolikano izrazil, da je Miklošič 'nemška s...ja'. Tega mi Levstik ni nikdar odpustil. - Drugič je bilo pri 'Permetu', kjer se je vsak večer trlo 'jezikoslovstvo'. Ravno tiste dni je objavljal Levstik dolgo jezikoslovno razpravo, v kateri so se secirale posamezne besede. Glede na to sem se nekoč izrazil, da se mi tak pisatelj vidi kakor drvar, ki polena toliko časa cepi, da mu ostanejo pod sekiro še samo trske, s katerimi se nič več pošteno zakuriti ne da. Odtistihmal me je Levstik odločno zaničeval, in njegova sodba je bila, da slovenščine niti pravilno pisati ne znam. In to je morda resnica, ker je še danes pravilno ne pišem. Kar napišem, gladim in gladim, kolikor mi je mogoče. Pri tem se ne oziram niti na slovnico niti na germanizme; pač pa glasno prečitam vsak stavek ter poslušam, kako vpliva na moje uho. Končno ostanem vsekdar pri tisti modulaciji, ki ugaja mojemu posluhu, tako da uganjam na tem polju nekako 'jezikoslovno muzikalnost', dasi sem absolutno nemuzikaličen – v smislu naziranja prijatelja Mateja Hubada torej pravi analfabet. Tudi moje razmerje s pokojnim Frančiškom Levcem ni bilo nikdar gorko. Mož je rad ostro sodil, a ne v obraz, temveč proti drugim, kar jo seveda človeška slabost, ki se nikomur ne more šteti v zlo. Imel pa je tudi vzrok, da mi ni bil prijazen, ker sem mu pri urejanju Ljubljanskega Zvona povzročal velike težkoče. Z Jurčičem in Kersnikom smo imeli slabo razvado, da mu spisov, ki jih je prinašal Ljubljanski Zvon, nismo nikdar v celoti izročali, ampak v oddelkih, od številke do številke. Prvega je imela iziti številka, moj spis pa se je imel tiskati v prvi poli. Dvajsetega - časi tudi že petindvajsetega - ubogi Levec od mene in Kersnika niti črke ni imel v rokah. Ker se nad Jankom in kdo ni imel rad Kersnika! - ni mogel znesti, se je znašal nad mano, in to na način, ki se ni nikdar ravnal po Kniggejevih predpisih. Ni mi ostajalo drugega, kakor da sem sedel po večerji k pisalni mizi in da sem pisal celo noč, tako da je bilo zjutraj ob šestih poglavje spisano. Nič mi ni bil hvaležen Levec in naj sem ga opozarjal še tolikokrat, da dobro vem, da Janko Kersnik izroča svoje rokopise osemindvajsetega ali pa šele devetindvajsetega! Zaradi tega je opažati pri mojih tedanjih spisih precej površnosti; tu in tam obsegajo mesta, ki si nasprotujejo s prejšnjimi poglavji, včasi pa se mi je še celo pripetilo, da je npr. ena in ista oseba v eni in isti povesti nastopala pod različnimi imeni. Tako smo takrat slovstveno delovali, ker nam je bilo to delo le postransko delo in ker smo imeli skrbeti za vsakdanji kruh, katerega nam slovstvo ni donašalo. Ako se ne oziram na honorar, ki mi ga je izplačala Družba sv. Mohorja, lahko trdim, da mi vsa dela skupaj, katera sem spisal za Ljubljanski Zvon, niso donesla tisoč goldinarjev.«

Kaj ste tedaj kot pisatelj hoteli?

»Na to vprašanje mi je težko odgovoriti. Pisati sem hotel povesti in novele, ne da bi imel pri tem kak poseben namen. Ker me javno mnenje ni vstran potiskalo, kakor na primer pokojnega Kodra, sem polagoma zagazil v nekako samoljubje, da moji spisi morda le niso brez vsake cene; če so pa v resnici kaj koristili, je drugo vprašanje. Silila je vmes seve tudi politika. Ker je bil tiste dni moderen 'liberalizem', kakor je danes moderen 'socializem', hotel sem v svojih spisih zastopati prvega, čemur se ni čuditi. Tudi opozicija proti konservativnemu naziranju je živela v meni. To naziranje - njega glavni zastopnik je bil tiste dni moj rojak, Barbaričev gospod, pokojni Luka Jeran – je s posebno jezo preganjalo tako zvano 'poltenost' v literaturi. Šlo je tako daleč, da je vse, kar se je pisalo o ljubezni, spadalo pod poltenost. Zaljubljene povesti niso bile všeč Jeranu in njegovim somišljenikom, zatorej smo jih s posebno vnemo pisali – ali pa pisarili, kakor se že ravno hočete izraziti. – Tiste čase sem zahajal k svojemu stricu Antonu Tavčarju, ki je bil župnik v kraju, ki je eden najlepših na Slovenskem: na Raki. Tja sem zahajal kot 'farovški študent' celo gimnazijo in vsa leta, ko sem se učil na univerzi. Posebno zanimiv je bil čas, ko je bil kaplan pri mojem stricu pokojni župnik Žgur. Pri mizi smo se neprestano pričkali: jaz sem bil mladoslovenec, onadva sta bila staroslovenca. Živeli smo v največjem političnem in tudi literarnem prepiru: onadva sta trgala moje spise, jaz pa sem v preroškem duhu oznanjeval, kako bo 'liberalna' ideja pretresla vso Slovenijo ter prišla do končne zmage. Vzlic temu pa eden brez drugega živeti nismo mogli, in lahko rečem, da mi je ohranil stric ljubezen, Žgur pa prijateljstvo do zadnjega dneva življenja! Takrat je pisal Žgur 'Šmarnice' in smelo trdim, da sem polovico teh 'Šmarnic' spisal jaz, dasi sem v ravno tisti dobi pisal svojo povest Otok in Struga, katera edina je bila spisana na krasni Raki. Nekaj časa sem pisal Strugo, nekaj časa Šmarnice, kar bo le malokdo verjeti hotel in iz česar bo marsikdo sklepal, da 'stari Tavčar nikdar značaja ni imel'. Bil sem romantik, in zatorej se še danes ne morem ločiti od tiste visoke poezije, ki je – zame vsaj – vsekdar v zvezi z božjo službo po katoliških cerkvah!«

Kako sodite o svojih tedanjih literarnih bojih?

»Naravno je, če odgovarjam na to vprašanje, da se danes, v svoji starosti, oziram na nekdanje literarne boje in na mladostne svoje spise z mirnejšimi občutki, kakor sem jih nosil v mladostnih svojih dneh. Boji so bili v literaturi in v politiki strastni in obilokrat tudi surovi; a bile so to nevihte, ki so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Da bi v starosti preklinjal, kar sem v mladosti blagoslavljal - to se od mene zahtevati ne more. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo!«

Kako da ste jeli zadnji čas slovstveno zopet tako mnogo delati?

»Skoraj bi odgovoril, da so me k temu prisilili več ali manj politični nagibi. V stranki, kateri pripadam – tukaj pač ne izdam nikake tajnosti, ker je stvar notorična – se je ločitev 'starinov' in 'mladinov' izvedla tako ostro, kakor ne v nobeni drugi stranki. 'Stari' prepočasi umiramo, 'mladi' pa prehitro rastejo. Ti zadnji so prepričani, da so 'starini' samo še škodljivci in da je prva naloga stranke, da se iztrebijo iz nje. Tudi je razširjeno mnenje, da smo stari ljudje podobni rastlini, ki se je posušila na pašniku, in sicer od korenine do vršička. 'Starini' pa zopet zastopamo mnenje, da 'mladi' ničesar ne vedo, da se vtikajo v stvari, o katerih nimajo pojma, in da morajo stati pod gotovim nadzorstvom. Krivda je brez dvojbe na obeh straneh, ali na obeh straneh se bodo prepričali, da bo treba kompromisa, ker nobena stranka brez izkušenih starejših mož in brez ognjevite mladosti obstajati ne more. Ali vse to ne spada sem, vendar pa 'mladinov' in 'starinov' tudi tukaj nisem mogel prezreti. – Ko je prišel Ljubljanski Zvon v druge roke, se mi je prineslo na uho, da na moje sodelovanje več ne računajo, ker sem v slovstvu popolnoma onemogel – to se pravi: še bolj kot v politiki. Moja samoljubna zavest pa je, da take reči silno nerad poslušam. Zatorej sem spisal Cvetje v jeseni, sedaj pa pišem Visoško kroniko. Po Cvetju v jeseni sem nekaj počival, pa so me zopet razdražili. V tem primeru ne politični moji somišljeniki, temveč pripadnik Slovenske ljudske stranke. Nekaj mesecev je naše slovstvo posebno čvrsto poganjalo tako imenovane 'misli', oziroma 'aforizme'. V Domu in svetu čitam nekega dne aforizme g. dr. Preglja, ki ga osebno ne poznam. Priobčil je svoje 'misli' in med drugimi je priobčil tudi to 'misel', da 'naj ga Bog obvaruje, če je enkrat dosegel petdeseto leto svojega življenja, da bi še kaj pisal ali pisaril.' Ta 'misel' me je zopet podkurila – in par dni pozneje sem že začel pisati ali pisariti Visoško kroniko. Z g. dr. Pregljem se morda ne bova prepirala: če bo moj spis potrdil resnico njegove slovstvene dogme, mu to gotovo ne bo v škodo; če ne, sodim o gospodu profesorju, da zaradi tega tudi ne postane nesrečen, ker vsako pravilo dopušča to ali ono izjemo!«

Kakšne načrte imate še?

»Visoško kroniko hočem posvetiti trem generacijam: prvi del se peča s prvo generacijo, katera ima svoje središče okrog leta 1695, drugi del se bo pečal nekako z dobo Marije Terezije, tretji del pa z Napoleonovimi časi. Ali bom živel toliko časa, ne vem; verjetno ni. Vzlic temu pa sem vse to navedel, da zadostim vaši radovednosti.«

Kako sodite o prihodnosti slovenske literature in jezika?

»O prihodnosti slovenske literature govoriti, za to nimam ne poguma ne sodbe.«

(Vir: Izidor Cankar, Obiski, pogovori s slovenskimi umetniki, Dom in svet 1911, v knjižni izdaji prvič 1920 in pozneje še večkrat)

Oddajte svoj komentar

Kranj 21°

delno oblačno
vlažnost: 64 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

9/22

ponedeljek

8/25

torek

8/24

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 21. oktober 2019

Medgeneracijske dejavnosti

PREDAVANJA / Žirovnica, 21. oktober 2019

Za lepši partnerski odnos

PRIREDITVE / Naklo, 22. oktober 2019

Dan krompirja

RAZSTAVE / Jesenice, 22. oktober 2019

Soočenje različnosti

PRIREDITVE / Gorenjska, 22. oktober 2019

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Ljubljana, 22. oktober 2019

Predstavitev knjige Jecljanje – tabu tema

PRIREDITVE / Žiri, 23. oktober 2019

Energija bosanskih piramid

RAZSTAVE / Jesenice, 23. oktober 2019

Dobro jutro, Slovenija

 

 
 

 

 
 
 

Potep po vojvodini (2) / 12:31, 21. oktober

Jedan klub na svetu volim ja za njega iz sveg glasa navijam Vojvodina jedna jedina pola bela pola crvena Novi Sad to je nas grad koji nikad ...

Razstava Po sili vojak 2 / 11:09, 21. oktober

O lej ga, pozdravljen !

Potep po vojvodini (2) / 11:07, 21. oktober

Riblja Ćorba alias Bora Đorđević alias ???? ?????

Potep po vojvodini (2) / 11:05, 21. oktober

Še malo jugonostalgije za našega Poljskega prijateljaO kako je lepo biti glup,O kako je lepo biti glupmani glavu, pasi travu,glup si, nisi t...

Razstava Po sili vojak 2 / 06:52, 21. oktober

Seveda bo Alias Primož napisal, da nobene prisile ni blo,
in da Dežman klamfe serje.
Pač kar se Primožek nauči, to Alias Primož zna.

Potep po vojvodini (2) / 17:40, 20. oktober

Mi je zlo žou, ampak vse skupaj je na nivoju osnovne šole.
Izlet in članek.
Bol pocen in isti efekt bi bil, če bi šli u gostilno Rekar na Orehku.
J. bala vas nostalgija!

Sova vložila ovadbo / 12:51, 20. oktober

Ne zagovarjam Šarca, ampak SOVA je navadna zajebancija. Kogar spomin ne vara in zapušča se bo spomnil, da je v času Janševe vlade Črnčec zap...