Visoška kronika po poljansko

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 20. junij 2019 / 15:27  

Če bi me vprašali, katera je po moji izbiri najbolj izvirna počastitev stoletnice Tavčarjeve Visoške kronike, bi izbral njeno dramatizacijo v poljanščini. Zanjo se je najbolj potrudil Andrej Šubic, z njim pa še cela ekipa poljanskih gledališčnikov …

Dolgo spi v meni, čaka. Če bi jo uprizorili, bi Anica igrala Pasavarico. Anice ni več med nami. Vidim pa, njeno Pasavarico, skrbno, odgovorno, preroško žensko, ki ne bi zanemarila svoje trgovske žilice, saj je bila to njena profesija. Vidim jo v vlogi, ki je ne bi igrala, ampak spet živela, tako kot je živela Mino, Luco in Meto. Kaj pa naj sedaj naredim s svojo spečo željo, uprizoritvijo Visoške kronike v poljanskem narečju? 'Čist potihm vam poviem, de sn ja že prestavu, soja dramatizacija romana, u polansk nariečje.' Je uprizoritev mogoča? Imamo pogoje: človeške, prostorske, ne nazadnje finančne? Od zadaj naprej, finančni niso problem, lahko bi si privoščili profesionalnega režiserja, pa bi še malo ostalo. Lahko bi dobili podpornike, sem prepričan. Drugo leto je sto let od izida in, prepričan sem, Poljanci bi stopili skupaj in zbrali denar. Ampak kaj, ko je lažje danes dobiti denar kot pa ljudi in predvsem njihov čas. Kje najti prostor za 'ad hoc' vaje, mi tudi ni jasno. Dvorana je zasedena v glavnih terminih, gledališke vaje pa zahtevajo veliko časa in prilagajanja (samo za občutek, za eno predstavo je običajno treba vsaj 50 vaj po 2–3 ure). Rebus, ki ga ne znam razrešiti. Igralci, sodelavci, organizatorji … in njihov čas. Največja dragocenost in hkrati največje darilo skupnosti. V Poljanah smo, roko na srce, v zadnjem obdobju pravo igralsko tradicijo skoraj prekinili, sploh ne vemo, kdo bi znal in rad igral? Komu ni žal časa za učenje besedila, piljenje, čakanje na nastop na vajah. Kateri ljudje, z imeni, bi bili pripravljeni živeti s tako velikim projektom eno leto? Včasih ne bi mogli na dopust, na svojo rekreacijo, v hribe, v gledališče, na obisk, na vikend … Vključno z mano. Tega me je strah. S Ptički brez gnezda sem poskusil kot z lakmusovim papirjem preskusiti 'igralsko' sceno v Poljanah, pa je bila druščina in predstava preveč specifična, preveč naša, da bi videl utrip celega kraja. Torej vse dileme, vključno s strahom, če smo sposobni izvesti Visoško kroniko v poljanskem narečju, ostajajo. Zato KD dr. Ivan Tavčar v nedeljo, 6. 1. 2019, ob 19. uri sklicuje sestanek, avdicijo za vse, ki bi radi in hoteli kakorkoli sodelovali. Takrat bomo videli in se skupaj odločili. Prideš???«

Z gornjim pismom je režiser Andrej Šubic svoje poljanske rojake, predvsem gledališčnike med njimi, povabil k soustvarjanju gledališke predstave po svoji dramski priredbi romana Visoška kronika. Pred premiero pa je v gledališkem listu te predstave zapisal, kar sledi. »V Poljanah še živimo ljudje, ki smo poslušali zgodbe o Visokem. Pripovedovali so jih tisti, ki so tam služili kot hlapci, hodili v 'tabarh', kupčevali s Tavčarji in jih potem spremljali, ko so drug za drugim do zadnjega našli svoj pokoj v visoški grobnici. Še več je tistih, ki so jahali konje, poslušali sanjaške velikopotezne načrte gospodarja Mirka, se ustavili na nedeljsko kosilo ali pijačo v gostilni, potem pa čakali, da se zruši načeta streha hleva, in trpeli skupaj z lačnimi in prezeblimi konji. Vsi pa se zdaj sprehajamo, tečemo, kolesarimo mimo grunta, ki je včasih predstavljal središče moči in ugleda Poljanske doline. Dvorec, ki mu je Tavčar z Visoško kroniko postavil 'nesnovni' spomenik, nas spremlja v svojih padcih in vzponih, včasih hitrih, včasih počasnih. Veselimo se, da smo priča ponovnemu, čeprav počasnemu razcvetu, za katerega bi radi, da ima močan poljanski ustvarjalni pridih. Kronika pomeni zapis o prostoru, času in ljudeh, ki so bili in so povezani s tem, v toliko preizkušnjah zaznamovanem prostoru. Prekletstvo, za katero se zdi, da mu dvorec ne more uiti, si moramo počasi izbiti iz glave. Polikarp se je za svoje grehe pred Izidorjem nazadnje celo opravičil, poskušal popraviti napako, ko je dal pripeljati Agato na Visoko. In ko sta Jurij in Agata začutila, da sta ustvarjena drug za drugega, je ljubezen ponesla visoško domačijo v srečne čase Kalanov, ki sta jih prekinila Tavčarjev, baje malo zvijačni nakup grunta in tragični samomor gospodarice Ane Kalan. V ta vzpenjajoči se čas je tudi Margareta s svojo brezpogojno ljubeznijo do Izidorja prinesla očiščenje, ki je možno samo ob taki dobroti in ljubezni. Ivan Tavčar se ni ustavil samo pri zgodovini ene družine, odpira nam poglede na družbo in dogajanje tistega časa. Napredni škof Frančišek si je upal upreti cerkveni in družbeni zaostalosti, prebrisano je poslal Agato v vodo, ker je vedel, da jo bo Jurij rešil, in jo s tem očistil, ponovno krstil in tudi jasno povedal, da ne verjame v čarovništvo. Obratno kot danes je oblastnik širok, razgledan in napreden, pravi voditelj in razsvetljenec zaostalega ljudstva. V predstavi sprašujemo, ali bo prekletstvo za greh ostalo. Ali se slabo vedno nekje plača? Zakaj morajo grehe prednikov plačevati potomci? Na vsa vprašanja nismo odgovorili, ker pričakujemo, da si bo vsak odgovoril sam. Poljansko narečje pa bo zapelo gledališko pesem, kot jo znamo samo v Poljanah, in to bomo gojili, dokler bo še kdo govoril 'po polansk'.«

Taka je bila predigra. In potem je prišla premiera »ta prave« igre. Zgodila se je v petek, 7. junija 2019, ob 19.30 v dvorani Kulturnega doma v Poljanah. Bila je res dogodek! Najprej igra sama. Novi obrazi tudi tu, na odru, nova generacija poljanskih ljubiteljskih gledališčnikov. Za povezavo s prejšnjimi je poskrbel kar Andrej Šubic sam v vlogi visoškega gospodarja Polikarpa. Za njim pa skoraj sami novinci: Uroš Čadež kot Izidor, Janez Justin kot Jurij, Dolenc kot hlapec Lukež, Silvo Potočnik kot Jobst Schwarzkobler, ki s svojega nebeškega piedestala svojega morilca Polikarpa kar naprej opozarja: 'Pridem puote, pridem puote'. Pa oba Wulffinga: Marko Dolenec kot Jeremija, Simon Kokelj kot Marks. Potem (ali še prej) pa Visočanki in okoličanke: Jerneja Bonča kot Agata, Mojca Šubic kot Margareta, Juša Berce kot Pasavarca, Irma Zevnik kot Ana Renata … In kot najvišja zemeljska instanca: Peter Cankar kot freisinški škof. Posebna pohvala gre vsem, ki so si zamislili in sami izdelali domiselno in praktično sceno iz podarjene smreke. In ne nazadnje, ampak najprej: prevod in izvedba v poljanščini, pri čemer je bila Andreju v pomoč dialektologinja Francka Benedik. Andrej je v druženju po premieri predstavil tudi svojo režijsko svetovalko Tatjano Peršuh. Še kaj bi se dalo omeniti, a naj zadostuje. Čestitke vsem, ki so sodelovali v tej predstavi! Bila nam je res v užitek.