Miran Hladnik v svojem gorenjskem delovnem okolju – v domači knjižnici poleti 2017 / Foto: Tina Dokl

Tavčarjev škof in današnji papež sta si res nekam podobna

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar, profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani – Poleti 2017 sva z dr. Miranom Hladnikom v Snovanjih naredila intervju ob stoletnici Cvetja v jeseni. Tokrat sva se pogovorila ob stoletnici Visoške kronike. Januarja 2023 bo pa že sto let od Tavčarjeve smrti …

»Tavčar je v grunt na Visokem položil nauk o etičnem ravnotežju: krivično pridobljena lastnina ne prinese sreče. Kazen za pohlep, napuh in zločin ne doleti le grešnika, ampak tudi njegove potomce in celo potomce tistih, ki so posest kupili.«
(M. Hladnik)

»Pobude za pisanje Visoške kronike so bile biografske narave. Tavčar je roman poklonil ženi Franji ob njeni petdesetletnici, z romanom je hotel postaviti spomenik leta 1893 pridobljeni visoški posesti in hkrati dokazati, kako je še zelo ustvarjalno močan.«
(M. Hladnik)

Začniva provokativno: je mogoče reči, da je Visoška kronika najboljši slovenski roman vseh časov?

»Ker nimamo tekmovalnih kriterijev, veljavnih za vse čase, za noben slovenski roman ne bi mogli prepričljivo trditi, na katerem klinu na lestvici je. Nasploh iskanje prvega ali najboljšega romana preveč spominja na kvize, resničnostne šove, glasbena in športna tekmovanja in je slabo povezano z osnovnim namenom romanov. Romanov se pisatelji ne lotevajo zato, da bi premagali konkurente, ampak ker želijo kaj bistvenega sporočiti bralcem ali preprosto zato, ker radi pišejo. Lestvice in prvenstva so le za nameček, imajo promocijsko težo in nam pomagajo posamezne knjige ohraniti v spominu. Visoška kronika je kanonično besedilo, to pomeni, da spada v šolsko klasiko in je predmet akademskih študij, povrhu pa se celo še vedno lepo bere. Naj ublažim provokativnost vprašanja z odgovorom, da je Visoška kronika gotovo eden najboljših slovenskih romanov vseh časov.«

Kakšne so bile v času nastajanja romana družbene, literarne in pisateljeve osebne okoliščine?

»Visoško kroniko je Ivan Tavčar zasnoval v zgodovinsko napetem času prve svetovne vojne, objavljena je bila v literarni reviji Ljubljanski zvon tik po njej. Romanopisje tematizira temeljne dileme skupnosti (žanr zgodovinskega romana počne to naravnost programsko) in romani, ki nastajajo v usodnih in za skupnost prelomnih trenutkih, imajo zato še posebej veliko težo. Konec prve svetovne vojne je prinesel Slovencem tvegano spremembo državne ureditve, po razpadu Avstro-Ogrske so se navdušeno vključili v novo južnoslovansko državno tvorbo, v kateri so si obetali ugodnejših pogojev bivanja. Nemške kulturne dominantnosti, ki jih je zadnjo polovico stoletja tirala v borbeno tekmovalnost in dvigala politično temperaturo, nenadoma ni bilo več in sprememba je odprla vprašanje, kako oblikovati razmerje do nemške kulture na novo. Vojna je omajala dotlejšnje moralne temelje družbe, tema moralnega propada je zelo zaposlovala ekspresionistično literaturo povojnega časa.

Tavčar je bil tedaj v 67. letu in prestar, da bi svoje pisanje prilagodil slogovni maniri časa, držal se je preizkušenega tradicionalnega pripovednega izraza (v šoli učijo otroke, da je bil realist) in bil kritičen tudi do modernizma, kakršnega je pred prvo svetovno vojno gojil Ivan Cankar.

Ni pa bil prestar za politiko. Med vojno je županoval Ljubljani, ob koncu vojne je v novi slovenski vladi prevzel 'ministrstvo' za prehrano. Zaradi previdne drže do habsburške oblasti so ga po spremembi režima grdo napadali, sam pa se je zadnja leta svojega življenja žolčno spravil na sovjetski boljševizem. Politično pobudo so v liberalski stranki, katere prvak je bil, prevzemali mlajši ljudje, kar njegovemu samoljubju ni najbolj ustrezalo, zato se je polemično odzval na neki aforizem Ivana Preglja, da bi se moral človek po petdesetem letu umiriti. Da bi dokazal, kako je še v visokih letih pri ustvarjalni moči in da nikakor še ni za odmet, se je lotil pisanja Visoške kronike. Ker na Slovenskem obstaja mit, da pravi umetniki umirajo mladi, je bila to težka naloga.«

Čeprav se zdi, da vsebino Visoške kronike vsi že poznamo, ne bo odveč, če na začetku tega pogovora dogajanje v njej še enkrat na kratko povzameva. So aktualni poudarki v takem povzetku lahko kaj drugačni od nekdanjih?

»Visoško zgodbo zapisuje Izidor Kalan proti koncu svojega življenja na prelomu 17. in 18. stoletja, najprej pripoveduje o svojem mrkem luteranskem očetu Polikarpu, ki si je z umorom vojnega kamerada Jošta Schwarzkoblerja nepravično pridobil visoško posest, potem pa o svojem nesrečnem ženitnem poskusu z umorjenčevo hčerjo Agato, s katero se je Polikarp želel odkupiti za zločin. V Agato se zagleda tudi Izidorjev bratranec Marks Wulffing in jo obtoži čarovništva, potem ko ga Agata odbije. V sodnem procesu se namesto cagavega Izidorja za Agato zavzame in jo reši njegov brat Jurij, Izidor mu zato prepusti Agato in grunt in se udinja kot vojak. Dvanajst let pozneje se po vrnitvi poroči z Marksovo polsestro Margareto. Oba gospodarja kmalu pobere kužna bolezen in na gruntu zagospodarita vdovi. Roman se konča z zapisom Izidorjevega sina Georgiusa, rojenega po očetovi smrti, ki namerava iti za duhovnika, čeprav mu je všeč sestrična Suzana.

Na Visoško kroniko se je prilepila vrsta oznak, beremo jo kot čarovniško zgodbo, rodbinski roman, kot zgodbo o odpovedi, kot pripoved o zločinu in pokori, kot protivojni roman ali kot pripoved o Slovencih, ki jim eksistenco zagotavljajo kmečko delo, vojaška izurjenost in kulturna samozavest. Na ozadju aktualnega rožljanja z orožjem se zdi važna prav slednja razlaga Visoške kronike kot romana o slovenskih preživitvenih strategijah.«

Če na visoško zgodbo gledamo z očmi današnjega mladega bralca, je gotovo drugačna od pogleda in recepcije tistih bralcev, ki so jo brali v času prvih izidov. Če prav vem, je bila Visoška kronika leta 2006 tema maturitetnega eseja. Je poznano, kaj so o njej zapisali mladi esejisti?

»Z analizo maturitetnega premlevanja Visoške kronike nisem seznanjen. Ker je bila obvezno berilo, je najbrž koga tudi odvrnila, tako kot nas odvračajo vse obveznosti in raje dajemo prednost rečem, za katere se odločimo prostovoljno. Kljub temu verjamem, da močne scene v romanu nikogar niso mogle pustiti hladnega, mislim na prizor, ko oče Polikarp s sekiro odseka mezinec sinu Izidorju, ker je kradel, ali prizor, ko Agata ob zaključku čarovniškega procesa stoji v Sori in ji grozi utopitev.«

V literarni zgodovini ne gre brez »karakteristik« glavnih junakov. V eseju Tavčarjeva Visoška kronika, ki je predloga za ta pogovor, ste posebno pozornost namenili imenom glavnih junakov. Ta imena torej niso naključna, so premišljeno izbrana?

»Tavčar je zelo posrečeno (ne upam si pa reči, da tudi premišljeno) izbiral imena junakov. Večino imen, ki se pojavijo v romanu, je sicer prepisal iz arhivskih virov, pri glavnih osebah pa si je vzel svobodo. Najbolj zanimiv je gotovo kronist Izidor, ki se ima za svoj značaj zahvaliti trem svetniškim zavetnikom: Izidorju iz Madrida, ki je bil kmet in pooseblja maksimo 'moli in delaj', Izidorju z otoka Kiosa, o katerem poje slovenska ljudska pesem, da je 'ovčice pasel, lepo pel' in 'stopil je v vojaški stan', in Izidorju iz Seville, ki je bil učenjak in kronist, nedavno pa je prevzel zavetništvo nad internetom. Kot da bi hotel Tavčar z izbiro junakovega imena povedati, da bodo Slovenci preživeli, če bodo pridno delali, če bodo znali plodove svojega dela ubraniti z orožjem in če bodo cenili znanje in gojili zgodovinski spomin.

Agata Schwarzkobler svojo usodo dolguje sveti Agati iz Catanie na Siciliji, ki je bila prav tako trpinčena, ker je odklonila vplivnega snubca. Margareta sinu, ki ga ima z Izidorjem, da ime Georgius oziroma Jurij, kar bi bralca lahko zavedlo v sumničenje, da je imela kaj prepovedanega z Izidorjevim bratom Jurijem, če ne bi vedeli, da sta njuna patrona sveta Margareta in sveti Jurij na cerkvenih slikarijah prikazana na enak način – ko z mečem pobijata zmaja. Prav zanimivo sta si podobna tudi Izidorjev oče Polikarp in sveti Polikarp.«

Meni so bili ženski liki v Visoški kroniki zmeraj bolj simpatični od moških. To najbrž ni samo moj občutek?

»Tavčar je bil po značaju precej neposreden, če ne že grob človek, vendar samo do moških, do žensk je gojil očitno simpatijo. Med moškimi v Visoški kroniki je pozitivne lastnosti naklonil samo Juriju, medtem ko je pozitivno opisal vse tri protagonistke, Polikarpovo ženo Barbaro, Agato in Margareto. Še bolj nenavadno je, da je Tavčar naklonjeno popisoval celó žensko množico, česar liberalci, ki so svoja socialna upanja investirali raje v posameznika, sicer niso počeli. Zdi se, kot da bi Tavčar anticipiral pogumno akcijo žensk, ki so leta 1943 v Ljubljani demonstrirale proti okupatorjevemu nasilju.«

Bralcem najbližji lik v romanu je najbrž Agata. Danes bi bila verjetno feministka in med aktivistkami gibanja MeToo …

»Hm, Agata se nikjer ne izpostavlja za ženske pravice, zmaguje s svojo milino, bogve, kako bi se obnašala danes …«

Ob škofu Janezu Frančišku pa pomislim na papeža Frančiška in njegovo naporno razmerje s konservativci in »vraževerci« v današnji Cerkvi in v svetu nasploh …

»Tavčarjev škof in današnji papež sta si res nekam podobna! Zelo čudno je, da je Tavčar kot slovenski liberalski prvak, ki se je celo življenje po časopisih mikastil s klerikalci, vlogo prosvetljene pameti v romanu naklonil katoliškemu škofu. Nekateri so v tem videli Tavčarjev odpad od liberalizma na stara leta in vrnitev h katolištvu, vendar to ne bo držalo: Tavčar nikoli ni odpadel ne od osebne katoliške vernosti ne od liberalskega političnega prepričanja, liberalci so bili tedaj povečini pač verni ljudje. Mogoče pa je bil prosvetljeni škof Janez Frančišek Tavčarjev prispevek k spravi med strankarsko sprtimi Slovenci.«

V zgodbi in junakih romana je gotovo tudi kaj avtobiografskega?

»Pobude za pisanje Visoške kronike so bile biografske narave. Tavčar je roman poklonil ženi Franji ob njeni petdesetletnici, z romanom je hotel postaviti spomenik leta 1893 pridobljeni visoški posesti in hkrati dokazati, kako je še zelo ustvarjalno močan. Silaški Polikarp naj bi bil v marsičem podoben pisatelju. Avtobiografska razsežnost pa ne ovira bralca, da ne bi v romanu prepoznal tudi sporočil, ki zadevajo celotno skupnost. Prav zaradi njih in ne zaradi avtobiografskih vzporednic se je roman sploh zasidral v slovenskem literarnem kanonu.«

Pisatelj Igor Torkar je v sezoni 1980/81 v Šentjakobskem gledališču uprizoril svojo dramatizacijo po motivih Visoške kronike. Dal ji je značilni naslov Hudič in angel, doživela je 17 ponovitev. Sam je nisem videl, a si predstavljam, za kaj gre – za merjenje moči med dobrim in zlim v visoški zgodbi in sicer … Znana je domneva, da je Visoko zakleto; da ga bremeni izvirni greh – v romanu Polikarpov umor soborca Jošta. Po fiktivnem zapletu v romanu in po dejanskih tragedijah v zgodbi Kalanov in v tragični smrti pisateljevih vnukov človek pomisli, da je res nekaj na tem. Kaj pravite vi?

»Nesrečna zgodovina Visokega tudi človeka, ki prav nič ne verjame v 'usodo', nekoliko zamaje v njegovem razumskem dojemanju reči. Zdi se, da realni dvorec Visoko v Poljanski dolini še danes živi življenje, ki mu ga je v romanu začrtal Ivan Tavčar. Visokega si brez njegovih literarnih prebivalcev Izidorja, Polikarpa, Agate … preprosto ne znamo predstavljati. Tavčar je v grunt na Visokem položil nauk o etičnem ravnotežju: krivično pridobljena lastnina ne prinese sreče. Kazen za pohlep, napuh in zločin ne doleti le grešnika, ampak tudi njegove potomce in celo potomce tistih, ki so posest kupili.«

Visoška kronika je vedno znova navdihovala še druge ustvarjalce, ne le literate, še bolj gledališčnike in filmarje. Režiser Bojan Stupica se je že leta 1946 pripravljal na snemaje filma, a so ga ustavili. Šeligov roman Triptih Agate Schwarzkobler je doživel tudi filmsko in gledališko uprizoritev. Ko bo ta pogovor objavljen, bo že za nami premiera predstave, v kateri so pod vodstvom Andreja Šubica Visoško kroniko uprizorili poljanski gledališčniki v poljanščini. V petek, 21. junija, pa sledi še veliki finale: Visoška kronika SNG Drama v režiji Jerneja Lorencija v izvirnem okolju – na Visokem … In ne nazadnje in v duhu časa: na spletu si lahko ogledamo kratki animirani film z naslovom Visoška kronika. Kaj porečete?

»Vse to dokazuje, da Visoška kronika artikulira temeljne dileme posameznika v skupnosti na način, ki ne zastara hitro in je zato ena izmed opornih točk tistega, čemur patetično rečemo slovenstvo.«

Visoška kronika se dogaja v 17. stoletju, ko so v Evropi še preganjali čarovnice, predvsem pa protestante, v konfliktu med slednjimi in katoliki je izbruhnila in osrednjo Evropo hudo izmučila tridesetletna vojna … Današnja Evropa se zdi povsem drugačna, a če pomislimo, da namesto čarovnic preganjajo migrante in da bi bile v primeru razpada Evropske unije vojne tudi v Evropi spet mogoče, se stoletne razdalje skrčijo. Da ne govorimo o tem, da se »nravstveno« nismo prav nič spremenili, še vedno so med nami Polikarpi, Izidorji, Juriji, Agate in drugi … Visoška kronika torej ni zanimiva le za literarno zgodovino, lahko je tudi aktualna?

»Življenje se danes spreminja tako zelo in tako hitro, da zaklinjanja, kako se zgodovina ponavlja, kako je učiteljica življenja in kako se je treba le držati ustaljenih navad, da bi se nam dobro izšlo, niso več prepričljiva. Postavljeni smo pred nova civilizacijska vprašanja in odgovore moramo iskati na novo, stari preizkušeni vzorci obnašanja ne veljajo več. Seveda pa je dobro imeti pred očmi paleto strategij, ki so skupnost doslej ohranjale pri življenju, in jih preizkušati ob novih izzivih. Književnost je nekakšen laboratorij za testiranje alternativnih socialnih modelov in véliki teksti, kot je Visoška kronika, so shramba modelov obnašanja, ki skupnosti še kdaj utegnejo priti prav. Kljub časovni odmaknjenosti dogajanja nas Visoška kronika spominja na današnji čas. Roman preigrava možne drže Slovencev v razmerju do ekonomsko učinkovitejših in uspešnejših nemških priseljencev, prav kakor se danes sprašujemo, kako se odzvati na politično, ekonomsko, kulturno in jezikovno hegemonijo angleško govorečega sveta. Tavčar je leta 1919 dopovedoval rojakom, da bodo preživeli, če se bodo zgledovali pri Nemcih in od njih prevzeli, kar je dobrega. Svoje protagoniste Polikarpa, Jurija in Izidorja je poročil z Nemkami Barbaro, Agato in Margareto, da 'ne bodo imele nemških otrok'. Z načrtom sprejema in 'udomačitve' tujega namesto preganjanja vsega tujega se je navezal na Prešernov recept iz Krsta pri Savici: Slovenci morajo ohraniti odprtost za spremembe, ki prihajajo iz širnega sveta, če hočejo biti enakopravni del tega sveta.

Sodobni slovenski roman tako rekoč ne pozna več poroke, ki bi v zadnjem poglavju simbolno povezala skupnost, zato bi bilo nesmiselno ugibati, kakšne vrste porok bi danes prispevale k vitalnosti slovenstva. Lahko pa ob spominu na Izidorja iz Visoške kronike, ki je prehodil pot od kmečkega gospodarja preko vojaka do pisca kronike, tehtamo, kako naj skupnost razporedi svoje življenjske moči, da bi si zagotovila materialno blaginjo, jo obranila pred uzurpatorji in jo kulturno oplemenitila.«

Spoštovani profesor, najlepša hvala za dragoceno in aktualno razlago Tavčarjeve Visoške kronike in nasvidenje jeseni na Glasovi preji.

Oddajte svoj komentar

Kranj 4°

pretežno jasno
vlažnost: 96 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

2/18

sobota

3/12

nedelja

-3/15

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Brezje, 23. marec 2024

Romanje po Rožnovenski poti

OBVESTILA / Kranj, Šenčur, Cerklje, Goriče, 23. marec 2024

Meritve krvnega tlaka, sladkorja in holesterola

PRIREDITVE / Spodnji Brnik, 24. marec 2024

Ob materinskem dnevu

PRIREDITVE / Adergas, 24. marec 2024

Lep materinski dan

PRIREDITVE / Predoslje, 24. marec 2024

Mama je ena sama

GLEDALIŠČE / Breznica, 24. marec 2024

Premiera predstave Čarovnice

PRIREDITVE / Preddvor, 26. marec 2024

Predstavitev Podbreške potice

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

 

 
 

 

 
 
 

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??

Kje bi bilo medvedki Mici bolje / 14:20, 22. marec

Teli nevladniki in razni paraziti na davkoplačevalskem denarju so pametni ja...Medota bi rešili iz ujetništva in ga preselili v zavetišče?! ...

Kranj diha z vojašnico / 22:55, 20. marec

Migranti bojo vsaj rodnost popravli, vlada te pa na suho nateguje ;)

Kranj diha z vojašnico / 20:58, 20. marec

Bojim se, da bodo na koncu v teh lepih hangarjih poležavali ilegalni migranti. Okoli novega leta se je omenjalo tudi Kranj, kot možni center...

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...