Upokojitev

Čudna so naša pota, 2. del

»Osebje je začelo staviti, katera od sester bo mojega očeta prva spravila v posteljo. Uspelo je mlajši. Zanosila je in od tistega trenutka naprej me je lasten oče postavil na stranski tir. Obnašal se je, kot da me ne mara več. Zagrozila sem mu, da se bom vrnila domov, pa je le skomignil z rameni, češ kaj še čakaš?! Njegova sestra je jokala in ga prosila, naj ne bo takšen. Pa jo je odrinil od sebe.«

Petra nadaljuje: »Tisti, ki se ni še nikoli soočil z žensko zlobo in preračunljivostjo, ne ve, česa vsega so ženske zmožne! Pripravljene so stopati tudi po truplih, da le dosežejo svoj cilj! Očeta je Jelena čisto ovila okoli prsta! Niti slišati ni hotel, da ga hoče izkoristiti, ne nazadnje je imel že skoraj 55 let, ona pa je bila moje starosti. Bila sta kot zaljubljena golobčka. Oče je dal izplačati celo lastno sestro, meni pa je ponudil deset tisoč avstrijskih šilingov in me prosil, naj pospravim svoje stvari ter se vrnem v domovino. Kaj sem hotela drugega? Iz pravljice, ki je bila že skoraj sanjska, sem padla nazaj v kruto realnost. Pa da ne boste mislili, da sem očetu zamerila ... Nisem, vsaj več kot toliko ne. Če ne bi na lastne oči videla, kaj Jelena in Anđelka počneta z njim, ne bi verjela! Jelena je odgnala tudi nekatere dolgoletne uslužbence in jih nadomestila s svojimi rojaki. Če bi rekla očetu, naj zaposli Marsovce, pa bi jih, tako nor je postal. Pred seboj je imel samo en cilj: da se mu rodi sin, s katerim bo skupaj od rojstva naprej. Moram pa biti poštena: Jelena je imela zelo dobro poslovno žilico. Očetu je predlagala, naj kupi dve hiši, ki sta bili sicer že nekaj časa prazni, a sta na zunaj ohranjali zelo lepo podobo. Naložba je bila več kot odlična in je v naslednjih letih prinašala veliko dobička. Po tistem, ko sem morala oditi, sem se vrnila le še trikrat: prvič, ko se je rodil polbrat, drugič, ko je umrla očetova sestra, in tretjič, ko je umrl oče. Takrat je bil star 83 let. Na smrtni postelji me je prosil odpuščanja ter mi dejal, da če bi lahko zavrtel čas nazaj, me ne bi nikoli odgnal od sebe. Vse sem mu odpustila, saj sem ga imela po svoje rada. Pa ne toliko kot očeta, bolj kot zelo dobrega človeka.

Takrat pa, ko sem morala malo pred štiriindvajsetim letom oditi od njega, mi ni bilo lahko pri srcu. Nikoli ne bom pozabila Jelene: vsi so mi mahali, ko sem se tlačila v taksi, ona pa mi je obrnila hrbet in me še zadnjič pozdravila z dvignjenim sredincem.

Ker sem imela odlično izobrazbo in tudi odlične delovne izkušnje, sem hitro dobila novo službo. Pri šestindvajsetih sem že samostojno vodila manjši hotel, pri tridesetih pa sem postala direktorica hotela iz takrat zelo znane in popularne hotelske verige. Finančno sem bila zelo dobro preskrbljena. V Sloveniji sem si v Domžalah kupila stanovanje, veliko sem potovala, se izobraževala. Leta 1980, morda celo leto kasneje, ne spomnim se dobro, sem prišla na obisk v Slovenijo ravno v času, ko so ukinili znameniti par-nepar. Ne bom pozabila, kako trapasto sem gledala, ko so mi razlagali, na kakšen način je takratna politika varčevala dragocene devize, ki bi jih sicer namenili za nakup nafte. Ko se je v domači vasi razširil glas o mojem prihodu, so sovaščani nenehno trkali na vrata in me spraševali, ali jim lahko prodam devize. Niso mi verjeli, da sem imela gotovine bolj malo, saj sem večinoma plačevala s čeki.

Vsi so mi bili nevoščljivi, češ poglejte jo, kopa se v denarju, pred hišo stoji drag avto, vse si lahko kupi, kar hoče. Pa so se pošteno ušteli. Zanimala jih je le moja zunanjost, nihče pa me ni vprašal, kako se počutim, kaj razmišljam, kako osamljena sem. Vrstnice, s katerimi sem obiskovala osnovno šolo, so imele otroke, nekateri so bili že srednješolci. V mojem življenju pa do takrat skoraj ni bilo časa za moške. Dokler sem še živela pri očetu, ko sem se še učila jezika in poklicnih veščin, nisem niti pomislila na fante! Vstajala sem ob pol šestih in hodila spat ob enajstih zvečer. Pozneje, ko me je oče nagnal stran od sebe, je bilo v meni toliko jeze in zagrenjenosti, da sem zaradi njega moške – in to vse po vrsti – prezirala. Na zunaj ne, ker v mojem poklicu si moral biti vljuden, prijazen in strokoven do vseh, ne glede na spol, zasebno, v srcu, pa so divjali številni boji. Osamljenost, ki je začinjena z zagrenjenostjo, je človekov najhujši sovražnik!

V glavi mi je tudi odzvanjalo, naj ne bom takšna kot Jelena. Zato sem se starejših moških izogibala. Pri petintridesetih bi edinole oni prišli v poštev, kar je bilo mlajših, so bili, če so bili kaj prida, že srečno poročeni.

Nekoč mi je prišla v roke neka revija, v kateri je bila objavljena žalostna in zelo pretresljiva zgodba očeta, ki je po ženini smrti ostal sam z dvema majhnima otrokoma. Njegova usoda se me je zelo dotaknila – in ne da bi dosti razmišljala, sem, ko sem se vračala domov, nekaj deset kilometrov skrenila s poti in tega gospoda osebno poiskala. Nakupila sem nekaj stvari za njegovi hčerki. Bil je doma, ena od deklic je imela neke izpuščaje, pa ni mogla iti v vrtec. Zelo me je bil vesel, povabil me je v kuhinjo in mi skuhal kavo. Bil je preprost človek, četudi zelo srčen, dober in prijazen. Ko me je vprašal, kam sem namenjena, sem mu povedala, da delam v tujini, v nekem hotelu. ''A natakarica!'' je pokomentiral. Nič nisem odgovorila, le nasmehnila sem se. Z Andrejem sva ostala v stiku, skrbela sem za njegovi hčerki ter jima omogočila, da sta doštudirali. Imam ju za svoji, tudi onidve sta zelo navezani name. Ne, ne, z Andrejem se pa nikoli nisem spustila v kakšno intimno razmerje. Bilo bi nemogoče, saj se, potem ko predelava običajne vsakdanjosti, nimava kaj pogovarjati.

Preko Anike in Vesne sem nekako zadovoljila svoj materinski nagon. Žal mi je, da si za ljubezen nisem vzela časa, ko bi si ga lahko. To me še danes boli in žre!

Ko sem imela krizo srednjih let, ki mi je kljub čustveni navezanosti na posvojenki ni uspelo normalno prebroditi, sem spoznala moškega, ki je pozneje postal del mojega življenja. Po poklicu je bil kemik, in ker je eksperimentiral z nevarnimi snovmi, so mu zdravniki priporočili, naj si ne drzne imeti lastnih otrok.

Ko je vstopil v moje življenje, sem bila po eni strani poklicno zelo uspešna ženska, po drugi pa čustveno čisto na tleh. Zelo mi je pomagal, da sem se pobrala. To je počel na povsem nevsiljiv način, tako da sem mu začela počasi tudi zaupati. Stal mi je ob strani, ko sem se poslovila od svojega očeta, ko sem se odločala, da se upokojim in se preselim nazaj v Slovenijo. Ob tej želji sem ga postavila pred težko preizkušnjo, saj ni znal slovenskega jezika in se je na smrt bal, da ga bodo Slovenci, ker je pač po narodnosti Nemec, sovražili. A takrat, ko se je to dogajalo, je bila Slovenija že samostojna in stare zamere so bile že zdavnaj pozabljene.

V bistvu mi danes nič ne manjka: imam čudovitega partnerja, iskrenega prijatelja, tovariša, družabnika, tudi ljubimca, če hočete. In to vse v eni osebi. Imam dve posvojenki, ki ju imam rada, kot bi bili moji lastni hčerki. Sedaj prihajajo k meni že vnuki. Vesela sem, da sem se še pravočasno umaknila iz posla, ki je zapolnjeval moje življenje vse do upokojitve. Če pomislim na dolgo, trnovo in nenavadno pot, ki sem jo prehodila od skromne in zaničevane nezakonske punčke pa do danes, še sama ne morem verjeti, da mi je uspelo premagati sebe in tudi težave, ki jih nisem imela malo!«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 16°

pretežno oblačno
vlažnost: 94 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

14/30

petek

14/30

sobota

16/30

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

IZLETI / Kranj, 20. julij 2019

Na Porze

IZLETI / Šenčur, 20. julij 2019

Čez Luknjo v Zadnjico

PRIREDITVE / Kranj, 20. julij 2019

Slovesnost na Šmarjetni gori

PRIREDITVE / Preddvor, 20. julij 2019

Spominska slovesnost v Kokri

PRIREDITVE / Žabnica, 20. julij 2019

Gasilska veselica

PRIREDITVE / Preddvor, 20. julij 2019

Spominska slovesnost

PREDAVANJA / Kranj, 20. julij 2019

Proučevanje Svetega pisma

 

 
 

 

 
 
 

Ohranjanje spomina / 21:10, 17. julij

G Primož pa še kdo in ne jemati osebno.Po zaslugah "herojev" NOB je v YU nastal totalitarni komunistični sistem z več kot 500000 žrtev izve...

Ohranjanje spomina / 14:10, 17. julij

Ne pozabimo, pohodniki povzročajo po hribih erozijo tal.
Kredarica je pa najvišje ležeče smetišče v Sloveniji.
Če kdo tega ne razume, naj me kontaktira.
A še kej?

Ohranjanje spomina / 13:58, 17. julij

Se strinjam, Primož
lp

Na vzponu v Davčo je slavil Aleš Pirih / 13:56, 17. julij

Super!

Ohranjanje spomina / 11:58, 17. julij

Deželan,
Zmerjam? Samo pišem dejstva, taka je pač zgodovinska resnica, so heroji in so zarukanci, takle mamo ja..
Ponosen sem, da sem potomec heroja !

Poklukar odhaja v Ljubljano / 11:47, 17. julij

Tako je, bo pa zanimivo videti kako se bo spopadel v Ljubljani z raznoraznimi lobiji, na Jesenicah jim je menda dobro pariral..

Poklukar odhaja v Ljubljano / 11:38, 17. julij

Čestitke za pogum!

Eden bolj sposobnih ljudi, kar jih poznam