Divja soteska

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 12. junij 2019 / 10:23  

Cuel delle Fratte (814 n. m.) – Divja soteska, kjer ni pričakovati ostalin človeka, a smo prijetno presenečeni. Vzpon po neoznačeni lovski stezi do lovske koče, nizka nadmorska višina, a precejšnja višinska razlika.

Okolica dveh karnijskih vršacev, Monte Sernia in Crete Grauzarie, ponudi ogromno čudovitih razglednikov, s katerih napajamo svojo dušo, a po drugi strani ponudi tudi divjo sotesko, ki nas preseneti s svojo prvinskostjo, a da vedeti, da je tukaj človek hodil že dolgo nazaj. Prepričana sem, da soteska ni ravno pogosto obiskana,

Zapeljemo se skozi Trbiž, nadaljujemo naprej mimo Pontebbe / Tablje, do kraja Mogio Udinesse / Mužac, kjer zavijemo desno v smeri doline Val Aupa. Po približno šestih kilometrih zavijemo levo proti vasi Grauzaria, na razpotju pa peljemo mimo vasi levo, prečimo potok Riu della Forchia in vozimo po asfaltirani cesti, ki se v strmih serpentinah vzpenja do vasice Badiuz, kjer parkiramo. Naj opozorim, da je cesta ozka, na mestih, kjer je narejeno odvodnjavanje, pa je treba peljati z občutkom.

V vasi Badiuz nadaljujemo po še ožji, betonirani cesti do zaselka Borgo di Mezzo. Nad vodnjakom zagledamo smerokaz, ki nas usmeri na desno, v nekaj korakih pa smo pri stari cerkvici. Nadaljujemo po kolovozu naprej do zaselka Marolz. Potem pa začnemo izgubljati nadmorsko višino, kar daje vedeti, da jo bomo pri vrnitvi pridobili nazaj. Kolovoz oz. ponekod betonirana cesta se spušča, vmes lahko opazujemo številne slapiče. Vode je veliko. Ko dosežemo vas Moggessa di La, se začne tudi pot št. 419, ki pelje vse do pod Monte Sernio, na škrbino Nuviernulis oz. na sedlo Foran de la Gjaline, ki se ga dobro spomnimo iz vzpona na Monte Flop in Sernio. V vasici zavijemo desno in izgubimo še kar nekaj višinskih metrov, da dosežemo dno soteske Glagno (Val Glagno). A preden dosežemo dno, moramo čez zanimiv mostiček, za katerega upamo, da bo zdržal našo težo. Ko smo pri vodi, nadaljujemo po desni strani slikovite soteske. Najprej je lesen mostiček, ki spominja na Vintgar. Pot večinoma poteka po desni strani soteske. Divje je. Ogromne skale, balvani, čudoviti tolmunčki turkizne barve. In potem, kar naenkrat pred seboj zagledamo kamnit, polkrožni mostiček. Prvega. Ostanki civilizacije in nekega preteklega časa. Časa, ko je tod divjala prva svetovna vojna in je tekla kri. Ja, vzhodni del Tirolske fronte. Kmalu za mostičkom smo pri lestvi, ki ji sledi tudi del, ki je zavarovan z jeklenico. Ja, ta del poti, vem, da pogosto ni prehoden. Nadaljujemo naprej, po levi strani soteske, ko dosežemo naslednji, drugi odlično ohranjen most. Prečimo ga, na drugi strani se povzpnemo v gozdiček in na desni strani poiščemo rdeč trikotnik, ki nas opozori, da se tukaj odvije slabše sledljiva lovska steza, po kateri se povzpnemo do lovske koče. Steza je v spodnjem delu izjemno strma, ponekod malce težje sledljiva. Hodimo skozi strnjen gozd, na koncu katerega je travnato pobočje. Držimo se desno in kmalu zagledamo streho lovske koče na Cuel delle Fratte. Pri koči je tekoča voda in klop, kjer si lahko oddahnemo. Izpred koče je lep pogled na nam že znana Cuel Mauron in Monte Palavierte.

Nad kočo je tudi Cuel da l'Omp, na katerega vodi še težje sledljiva stezica, vrh pa ponudi čudovit pogled na Monte Sernio in Creta Grauzario. A ta vrh nas bo še malce počakal.

Nazaj na izhodišče se vrnemo po poti vzpona, kar pomeni, da nas na koncu čaka približno 500 višinskih metrov vzpona.

Nadmorska višina: 814 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5