Rožnati Jan Polanc: Za takšne trenutke treniramo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. junij 2019 / 08:58  

Sto dve leti je bilo čakanja, da bi na kolesarski dirki po Italiji kakšen Slovenec oblekel rožnato majico, potem pa sta jo v enem tednu nosila kar dva, tudi Gorenjec Jan Polanc. To je nov velik uspeh za 27-letnega kolesarja UAE Emirates, ki ima na Giru tudi že dve etapni zmagi.

Jan Polanc je bil poleg Primoža Rogliča slovenski junak letošnjega Gira. Z njim smo se pogovarjali na sprejemu, ki so mu ga v domačem Britofu pripravili v nedeljo zvečer, le nekaj ur po koncu 102. izvedbe kolesarske dirke po Italiji.

Ob vrnitvi domov vas je pred domačo hišo pričakal sprejem. Utrujenost je zagotovo velika, čeprav je na prvi pogled ni videti. Od kod trenutno črpate vso energijo?

»Zadnje dni sem bil zelo izčrpan, tako da sem že komaj čakal, da bo konec. Trenutno morda res ne delujem utrujen. Ljudje, ki so se zbrali tukaj, so mi dali potrebne energije. Kako mi je ne bi. Tega res nisem pričakoval. Ko sem videl vse skupaj, sem imel takšno tremo, kakršne verjetno nimam na nobeni dirki. Takšni trenutki so bili zame doslej redki in resnično sem hvaležen vsem, da so mi priredili tako lep sprejem. Verjamem pa, da bo jutri, ko se bom zbudil, precej drugače. Po eni strani sem tega Gira zelo vesel, po drugi strani pa sem tudi zelo vesel, da sem končno doma.«

Ste med potjo iz Verone vsaj malo zadremali?

»Niti ne, saj sem bil v pričakovanju vrnitve domov. Vmes sem nekaj pojedel. Tri tedne in vsak dan takšen napor ni mačji kašelj, ne za glavo in ne za telo. Kot se poznam že od prejšnjih let, bom sedaj vsak dan kakšno uro odspal, verjetno tudi popoldan. Še na nobenem Giru nisem bil tako izčrpan kot letos. Zapomnil si bom predzadnjo etapo, ko sem vmes že mislil, da bom moral za kakšen trenutek celo sestopiti s kolesa. Nisem vedel, kako bom prišel čez prelaz Manghen. Pedale sem poganjal naprej predvsem zaradi navijačev in bližnjih.«

Energetsko tritedenska dirka človeka izčrpa …

»Zagotovo. Napori so veliki. To kažejo tudi podatki, ki se mi beležijo za vsako etapo. Nisem jih še analiziral, mislim pa, da na težjih porabim okrog pet tisoč kalorij. Poleg tega je letošnji Giro postregel še z drugimi ekstremi, kot je bilo vreme. Na nekaj etapah me je pošteno zeblo.«

Kako tako zelo utrujeni zvečer sploh zaspite?

»Ni lahko, še posebej po tistem, ko sem oblekel rožnato majico, mi misli niso dale miru in takrat je bilo najtežje zaspati. Zdi se mi, da sem potreboval kakšne tri ure, da sem zaspal. Sicer pa takrat, ko si zelo utrujen, kar hitro zaspiš. Bolj je problem, ker po etapah pridemo pozno v hotel, sledi masaža, večerja ... Predvsem zato gremo včasih pozno v posteljo, a je nekako za vse enako.«

Z Dirko po Italiji imate že izkušnje. Kako ocenjujete svoj napredek?

»Zdi se mi, da ko si nabiraš izkušnje, dozoriš, veš, kako dirka poteka, kdaj si v skupini lahko privoščiš nekaj relaksacije in kdaj ne. Predvsem s tega vidika sem bolj zrel. Letos mi po planih treningov in programu dirk ni šlo povsem tako, kot bi si želel. Pred Dirko po Italiji sva z očetom skušala iztisniti čim več, kar se je dalo.«

Cilji pred dirko?

»Prišel sem v vlogi, da morda v drugem delu poskušam dobiti katero izmed etap. V prvem delu smo imeli sprinterja Fernanda Gavirio, ki sem mu pomagal, da je čim bolje odpeljal. Moj sotekmovalec Valerio Conti je oblekel rožnato majico in smo morali veliko delati, da smo jo čim dlje obdržali. To se pozna. Na Giru šteje vsak atom moči. Morda bi bilo drugače, če bi imel od samega začetka podporo ekipe. Hvaležen pa sem že zato, da sem dobil priložnost in sem lahko oblekel rožnato majico. Pred odhodom na Giro tega res nisem pričakoval. Zelo sem zadovoljen.«

V rožnati majici ste vozili dva dni. Kakšni so bili občutki?

»Tisti pravi občutki so prišli šele zvečer, nekaj ur kasneje, ko sem prvič oblekel rožnato majico. Ravno toliko, da ni pritekla kakšna solza. Spomniš se vseh trenutkov, ne samo okrog rožnate majice, temveč tudi vseh treningov, vsega, kar vlagaš v kolesarstvo. To je nekaj najlepšega, kar lahko kolesar v karieri doživi, zame eden najlepših trenutkov, odkar kolesarim. Za takšne trenutke treniramo. Občutki so zelo lepi. Malo je ljudi, ki so v tako dolgi zgodovini Dirke po Italiji oblekli rožnato majico. Vesel sem, da mi je uspelo. Ko jo imaš na sebi, jo skušaš ubraniti. En dan mi je uspelo, naslednji dan pa so šle noge po svoje.«

O Sloveniji je bilo letos na Giru veliko govora. Najprej nekaj besed o fenomenu Primož Roglič …

»Zelo sem vesel zanj. Že v Bologni na kronometru je pokazal, iz kašnega testa je, oblekel rožnato majico in jo kar nekaj dni zadržal. Dobro se razumeva in sva se med Girom kar nekajkrat pogovarjala o teh trenutkih. Najprej sem jaz čestital njemu, potem on meni. Doslej noben Slovenec ni nosil rožnate majice, sedaj pa kar dva. To je res nekaj velikega. Privoščim mu, da mu je uspelo na koncu priti med prve tri. Vesel sem zanj. V drugačnih okoliščinah bi se verjetno lahko končalo tudi še bolje. Mislim, da smo Slovenci pokazali, da se da doseči tudi velike stvari.«

… o slovenskih navijačih ...

»Z moje strani samo pohvale. Takšne podpore, vzdušja, kot so ga naredili na letošnjem Giru, še nisem videl na nobeni kolesarski dirki. Bilo je toliko slovenskih zastav, na neki način kot v pravljici. Hvala vsem. Manjši minus je nezgoda, v katero je bil vpleten ravno slovenski navijač. Bolje bi bilo, da se to ne bi zgodilo, a tudi to se dogaja.«

… in še o sumu kršitve protidopinških pravil pri Kristijanu Korenu in Borutu Božiču.

»Ne vem, kako se bo zgodba razpletla. Kakorkoli se že bo, mislim, da se za Slovenijo ni bati. Smo ljudje, športniki, ki delamo pošteno. Veselim se prihodnosti.«

Greste jutri že na kolo?

»Bom videl, kako se bom počutil. Verjetno ne, naslednji dan pa bo že treba, saj se moram pripraviti še za dirko za VN Lugana, ki me čaka to nedeljo, in nato za dirko Po Sloveniji (začne se 19. junija, op. a.).«

Imate letos v načrtu še kakšno tritedensko dirko?

»Za zdaj še ne vem. Morda Vuelto. Načrt imam določen do konca dirke Po Sloveniji, potem pa se bomo z ekipo dogovarjali za naprej.«

In kolesarska prihodnost?

»Moja kolesarska kariera se lepo razvija. Začel sem pri takratni kranjski Savi, kjer znajo delati z mladimi in so mi dali dobro popotnico za naprej. Sledil je prestop k takratni Radenski, kjer sta me oče Marko in Andrej Hauptman pripeljala med profesionalne kolesarje. Moja profesionalna kariera se razvija počasi in potrpežljivo in upam, da se bo po letošnjem Giru razvila še v kaj lepšega.«