Oče

Čudna so naša pota, 1. del

Petrina mama je med vojno zanosila z nekim Nemcem. Bil je dobričina, otrokom je zmeraj delil bombone ali pa jim je iz hiše, kjer so imeli Nemci postojanko, prinesel štruco belega kruha. Zato so mu otroci rekli Herbrot (gospod Kruh).

»Mama je bila stara šestnajst let. Imela je dve dolgi kiti ter lepe rjave oči. Po vasi je zvečer, ko se je stemnilo, lovila mlajše brate, ki so se radi potepali in jim delo na njivi ni dišalo. Očeta ni bilo doma, saj je tik pred začetkom vojne odšel iskat delo v Kanado. Želel je zaslužiti dovolj denarja, da bi obnovil rojstno hišo in izplačal brate in sestre, da se kmetija ne bi delila. Leta so tekla, domov pa se mu je vedno manj mudilo

Nikoli mi ni nihče povedal, kdaj sta se mami in Herbrot prvič videla, niti se ni vedelo, kje sta se sestajala. Njuna ljubezen je bila velika skrivnost tudi za najhujše vaške opravljivke. Mama je vse do zadnjega skrivala svojo nosečnost. Rodila me je sredi poletja, ko se je Herbrot že zdavnaj vrnil v svojo domovino. Dolga leta je žalovala za njim. Sedela je pri oknu in čakala, da pride ponjo in jo odpelje s seboj, kot ji je obljubil. Njeno življenje po tem, ko je postala nezakonska mati, ni bilo vredno počenega groša. Kljub obljubam, da bo za ženske po vojni bolje, se to ni uresničilo. Babica, ki je bila z vsemi žavbami namazana, je toliko časa silila v mamo, da ji je povedala, kdo je moj oče. Kadar sta si skočili v lase, sem kratko potegnila jaz. Prvič zaradi očeta, drugič pa zato, ker sem bila še majhna in nebogljena, pa jima nisem mogla uiti, ko sta me, razkačeni zaradi medsebojnih prepirov, tepli, kamor je padlo.

Ko sem bila stara devet let, je mamica čez noč izginila. Pospravila je svoje stvari v culo in odšla, ne da bi komu povedala, kam. Babica je sklepala, da je na skrivaj šla čez mejo v želji, da poišče tistega plašurja, ki ji je naredil otroka. Žal se je zmotila: ko je spomladi sneg skopnel, so jo našli v globeli, kamor se je iztekal tudi vaški potok. Zagozdila se je med veje grmovja. Meni niso dovolili, da bi videla njeno razpadajoče truplo.

Mamina smrt je babico zelo prizadela. Na vso moč jo je pekla vest. Žal ji je bilo za vsak prepir, ki sta ga imeli. Tudi njen odnos do mene se je precej spremenil. Ni me več tepla, dala mi je jesti, ko sem bila lačna. Od mene ni več zahtevala, da jo na kolenih prosim za kos kruha. Na kmetiji sva ostali sami, saj stricev in tet ni bilo več blizu. Bili so jezni, ker jim ded ni dal dote. Grozili so tudi, da bodo babico tožili, pa se to na srečo ni zgodilo.

Sem in tja je iz Kanade priromalo pismo z nekaj dolarji. Ded je vse do svoje smrti babico vlekel za nos. Pisaril ji je, da nima dovolj denarja, da bi se vrnil v domovino, da komaj živi, ker je v Kanadi gospodarska kriza. Pa sploh ni bilo res. Bil je zelo uspešen podjetnik – zidar In dela je imel na pretek. Ko je leta 1979 umrl, je žalostno novico sporočila neka ženska po imenu Margaret. Bila je njegova hči. Ded je bil poročen, imel je tri otroke, veliko hišo in precej denarja. Babici je zapustil pet tisoč kanadskih dolarjev. To je bilo takrat celo bogastvo! Popravili sva streho, kupili pralni stroj, kosilnico ... Pa še nama je ostalo.

Babica je iz leta v leto postajala bolj verna. Vsak dan je hodila k maši, silila je tudi mene, a mi ni preveč dišalo. Želela sem postati šivilja, zato sem se v šoli pridno učila. Na babico sem postala navezana, kot bi bila moja mama.

Obiskovala sem osmi razred, ko se je v našo vas pripeljal volkswagen. Bil je lepe rdeče barve, svetil se je pa, kot bi bil nov. Med ljudmi je završalo: prišel je Herbrot. Tisti, ki so se ga nekoč poznali, so bili sicer že odrasli, a so se ga še spomnili. V hiši, kjer so imeli med vojno Nemci svoj štab, so ga sprejeli z vsemi častmi. Po kosilu je prišel tudi do nas. Babica je stopila na prag in ga poskušala odgnati. A ji ni uspelo.

Z njim je bil neki fant, ki je sproti prevajal, kar je Herbrot govoril. Vztrajal je, da pokličemo mojo mami. Ko je izvedel, da je ni več, da je naredila samomor, se je sesedel na klop in se razjokal kot majhen otrok. Bili smo v zadregi. Še nikoli nismo videli moškega, da bi jokal. Moji strici bi si raje odsekali desno roko kot pokazali, da jim je hudo. Šele ko mu je prevajalec povedal, kdo sem jaz, je nehal hlipati. Vstal je, stopil do mene in me objel. Komaj sem dihala, tako me je stiskal k sebi. Imela sem občutek, kot da bi vedel, da obstajam …

V tistem trenutku je bila moja usoda zapečatena. Sanje o šiviljskem poklicu pa so splavale po vodi! Kurt, tako mu je bilo ime, je živel v bližini Bodenskega jezera. Svojim staršem, ki so bili precej avtoritativni, je pomagal voditi penzion. Povedal je, da je ves čas sanjal, da bo prišel po mojo mamo in jo odpeljal s seboj. A mu starši tega niso dovolili. Ko je njegova mama, največja nasprotnica, umrla, je z velikimi pričakovanji sledil svojemu srcu.

Jaz sem mu pomenila nekakšen nadomestek. Imel me je rad, pa ne zaradi mene, temveč zato, ker sem ga spominjala na mamo. Z babico sta se dogovorila, da se vpišem na gostinsko šolo. Po končanem šolanju bi me vzel k sebi v želji, da bi mu pomagala pri vodenju penziona. Takšni načrti mi niso dosti pomenili. Bilo mi je hudo, ker sem se morala posloviti od svojih otroških želja. A sem se tolažila, da lahko šiviljski tečaj naredim kadarkoli, če se mi bo zahotelo šivati.

Bila sem pridna učenka, marljivo sem se učila zlasti nemškega jezika. Konec prvega letnika je prišel Kurt pome in me odpeljal s seboj. Bila sem presrečna! Znašla sem se v svetu, ki ga do takrat nisem poznala. Imela sem svojo sobo, svojo kopalnico, hrana pa je bila takšna, da so se mi že ob misli nanjo cedile sline. Penzion je stal le kakšen kilometer stran od jezera, v zavetju dreves in skrbno negovanega parka. Vse sobe so bile zasedene. Nekateri gostje, ki so bili stalni, so vedeli zame. Ko sem stopila iz avtomobila, so me pričakali v polkrogu in mi ploskali.

Bolj kot s Kurtom sva se ujeli z njegovo sestro. Bila mi je kot druga mama. O očetu in o ljubezni med njim in mojo mamo sicer ni vedela veliko, a tisto malo, kar je, je delila z menoj. Tako sem izvedela, da ga je o mojem rojstvu obvestila družina iz naše vasi. Čudilo me je le, da mu niso povedali, da je mama naredila samomor. Očitno imajo tudi tisti, ki raznašajo čenče, v sebi kakšno moralno zavoro.

Stara sem bila 22 let, ko smo se začeli pogovarjati, da bo penzion nekoč moj. Ne rečem, namigi so mi bili zelo všeč. Potem pa sta se pri nas zaposlili dve sestri, Srbkinji. Osebje je začelo staviti, katera od njiju bo Kurta prva spravila v posteljo. Uspelo je mlajši. Zanosila je in od tistega trenutka naprej me je lasten oče postavil na stranski tir. Obnašal se je, kot da me ne mara več. Zagrozila sem mu, da se bom vrnila domov, pa je le skomignil z rameni, češ kaj še čakaš?! Njegova sestra je jokala in ga prosila, naj ne bo takšen. Pa jo je odrinil od sebe.

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 17°

oblačno
vlažnost: 97 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

9/18

ponedeljek

11/20

torek

9/21

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

RAZSTAVE / Cerklje, 23. september 2019

Žig in razstava o Borštniku

OBVESTILA / Visoko, 23. september 2019

Vpis gledališkega abonmaja

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. september 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. september 2019

Medgeneracijske prireditve

 

 
 

 

 
 
 

Prej bi dobila moža kot sopotnika / 12:08, 23. september

"Nekdo si je zaželel celo fotografije v kopalkah"
----------------
Tole sem razumel kot satitiro.
Torej, tudi jaz bi žele fotografijo v kopalkah, plus, da mi vse plačate.

Spreten voznik / 10:33, 23. september

Avstrijci ali Italijani bi zgradili že pred desetletji gondolo na Vršič in predor pod Vršičem. Slovenci so bolj za planšarije in ponujanje kislega mleka in sira.

Spreten voznik / 09:30, 23. september

Če mene vprašate, je tole mrcvarjenje busa in zapiranje prometa z dolgim turističnim avtobusom ena velika bedarija. Enako tako se cjazi ARRI...

Vprašanja o volkovih / 09:13, 23. september

Gaspa, preveč vprašanj za Ljubljano. V Ljubljani so volkovi in medvedi v kletkah, veste. Hribovske vasi so pa predaleč od Ljubljane, da bi v...

Odpuščeni kranjski policist zahteva nazaj svojo službo / 17:27, 22. september

Se strinjam z vami Deželan.
Premestitev na južno mejo, da se za ene pol leta umakne iz Kranja.
Nora kazen je to glede na bankirje in drugo svojat pri koritu!

Ne bodi tak kot krava ... / 17:23, 22. september

Boljš je tale:

POZOR MINE !

Nižja gospodarska rast / 19:35, 21. september

"Levica in koalicija zbližali stališča"
---------------------------
Slovenija nova Švica:
ukinitev dopolnilnega zvarovanja in 1000€ pokojnine .
Hudooo!