Visoška kronika prihaja domov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 7. junij 2019 / 08:36  

Ena in edina Tavčarjeva Visoška kronika v dveh različnih uprizoritvah – ljubljanske Drame in domačega KD dr. Ivan Tavčar Poljane. Prva čez štirinajst dni v naravnem okolju dvorca Visoko, druga v poljanskem narečju danes, jutri in v nedeljo v Kulturnem domu v Poljanah. Pripoved o družini, ljudeh, družbi.

Visoko pri Poljanah – O stoti obletnici izida romana Visoška kronika, ene velikih slovenskih literarnih klasik, ki jo beležimo letos, smo že pisali. Tudi o tem, da jo bodo z več dogodki v prvi vrsti zaznamovali v Poljanski dolini, še posebej pa v Poljanah in na Visokem, kjer je, lahko bi rekli vsaj v pisateljevi ideji, roman doma. V torek so v tamkajšnjem Kulturnem društvu dr. Ivan Tavčar pripravili novinarsko konferenco, predstavili oba gledališka projekta, ob tem pa v goste povabili tri igralce ljubljanske Drame – Nino Ivanišin, Klemna Janežiča in Aljaža Jovanovića.

V uvodnem odlomku iz domače predstave je Andrej Šubic (kot Polikarp Kalan) v poljanskem narečju začel nekje daleč na Nemškem ob tisti znani skrinji zlatnikov in s tem predstavil prvo enkratnost praznovanja obletnice. Druga je, kot pravi Goran Šušnjar, predsednik kulturnega društva, gostovanje našega prvega gledališča na prostem pred dvorcem; in tretja občutek, da so domačini v spoštovanju lastne kulturne dediščine stopili skupaj in s prizadevnostjo in medsebojnim povezovanjem v zadnjega pol leta tako rekoč z lastnimi močmi pripravili oba dogodka.

Gostovanje na Visokem bo vrhunec predstave

»Gostovanje tu na Visokem je za nas posebna čast. Sicer smo s predstavo v letu in pol, odkar je nastala, bili na več gostovanjih po Sloveniji, tudi v tujini, v Beogradu in na Cetinju, kjer je bila nagrajena z glavno festivalsko nagrado, ampak tokratno povabilo organizatorjev je nekaj čisto drugega. Moj pristop, verjamem pa, da tudi pristop drugih članov ekipe, je tokrat vendarle drugačen. Smo v hiši, ki je polna zgodb – tako Kalanovih kot Tavčarjevih, tako resničnih kot izmišljenih dogodkov, ki so se tako v pozitivnem kot negativnem smislu držali tega posestva, kar vsekakor vpliva na nas, igralce,« je v pričakovanju visoške izvedbe povedala Nina Ivanišin, ki v predstavi igra Agato in še nekaj drugih likov, tako kot si jih med seboj sicer delijo tudi drugi, soigralec Klemen Janežič pa je poudaril, da je to gostovanje vrhunec predstave kot take, da je v procesu študija Visoko in dolino spoznal skoraj tako dobro, kot pozna rodno Stično.

»Sam proces dela z režiserjem Jernejem Lorencijem je bil nekoliko specifičen. Posebno je bilo tako besedilo kot sam študij in način, kako smo se lotili romana. Če smo na začetku mislili, da bo triurna predstava za gledalce predolga, po skoraj petdeseti ponovitvi tega občutka ni več. Predstavi tu bomo tako posvetili še posebno pozornost, hkrati pa se že veselimo takega zaključka sezone, saj pričakujemo enega najlepših dogodkov v okviru naše Visoške Kronike.«

Na vprašanje o večjem številu vlog, ki jih odigra vsak od igralcev, je Aljaž Jovanović povedal, da ne gre za klasično dramsko predstavo, v kateri gre lik z odra in drugi pride nanj. »Predstava je bolj mišljena kot pripovedovanje. Če je nekoliko spektakelska, je še toliko bolj intimna pripoved. Visoško kroniko pripovedujemo, kot bi se zbrali ob peči, v predstavi pa se dobesedno ob mizi. Skozi pripovedovanje zgodbe prehajamo v različne like. Pravzaprav smo na odru mi igralci, nanj ne stopamo kot lik. Včasih je malo naporno, spet drugič duhovito slovensko,« razmišlja Aljaž in dodaja, da so vse te družinske zgodbe iz kronike želeli prenesti v širši slovenski prostor. Da so se pri snovanju predstave spominjali tudi lastnih zgodb, svojih življenj, poljansko zgodbo so razširili na širši prostor intime Slovencev. Kot dodaja Ivanišinova, je roman, kot ga je napisal Tavčar, hkrati tudi veliko delo za slovenske ženske, za ženski spol nasploh.

Igralci so povedali še, da bodo v dneh pred predstavo na dodatni vaji še preizkusili oder, predvsem pa se morajo naučiti geografskega položaja lokacije, na kateri strani je Blegoš, kje sv. Volbenk ... Zaradi zunanjega avditorija bodo imeli mikrofone.

Že danes zvečer poljanska izvedba

Domačo predstavo je dramatiziral in v nadaljevanju tudi režiral Andrej Šubic, ki je okrog sebe zbral več kot tridesetčlansko ekipo tako igralcev kot vseh, ki v tehničnem in vizualnem smislu prispevajo k predstavi. »Sam se že pet in več let ukvarjam z dramatizacijo romana. Ne nazadnje sem mislil, da bom v poljanščino priredil Visoško kroniko, ki jo igrajo v Drami, a sem ugotovil, da to ne bo šlo in se bom moral zanesti sam nase,« v duhovitem tonu pove Šubic, prepričan, da zgodba v sebi skriva številna sporočila, od tega, v kaj vse so ljudje nekoč verjeli in pogosto v marsikaj verjamejo še danes do bremen preteklih rodov, ki gredo naprej z novimi generacijami. »Tudi prekletstva, ki ga s seboj nosi Tavčarjev roman. Tega se v dolini osvobajamo tudi s takimi dogodki, kot sta obe predstavi,« še razmišlja Šubic, izjemno zadovoljen z zagonom in disciplino ekipe, s katero je ustvarjal predstavo.

Poljanska Visoška kronika bo premierno uprizorjena danes zvečer in je tako rekoč razprodana tudi z obema ponovitvama prihodnja dva večera, še nekaj vstopnic pa je na voljo za osrednji dogodek, predstavo ljubljanske Drame na dvorišču dvorca Visoko 21. junija zvečer. Polikarp Kalan z začetka se vrača z Nemškega in je skoraj že doma.