Krajev, ki so ptice nekoč imeli, pa jih nimajo več, je v Evropi cel kup

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. junij 2019 / 22:00  

Tako ornitolog Tomaž Mihelič obrne in z odgovorom na laž postavi logiko vprašanja o tem, ali varstvo ptic pomeni coklo v razvoju nekega območja. Slovenija je namreč prav s svojo pestrostjo narave dragulj, ki ga je vredno ohraniti, je prepričan.

Ornitolog Tomaž Mihelič je urednik novega Atlasa ptic Slovenije, ki je izšel v začetku maja. V njem je natančno obdelanih in prikazanih več kot 350 tisoč opazovanj o gnezditvi ptic pri nas med letoma 2002 in 2017, torej v obdobju, ki ga atlas pokriva. V teh 15 letih je v Sloveniji gnezdilo 228 vrst ptic; v atlasu je s preglednimi in natančnimi kartami ter višinskimi grafikoni predstavljena njihova razširjenost. Spremna besedila, ki jih je napisalo 44 avtorjev, dobrih poznavalcev ptic, opisujejo značilnosti njihove razširjenosti v Sloveniji in Evropi, življenjske prostore in varstveno problematiko, za vsako vrsto pa so dodani tudi številčni podatki o velikosti populacije. Podatke za atlas je prispevalo 632 opazovalcev ptic.

Tomaž Mihelič je po osnovni izobrazbi gozdar, po poklicu ornitolog, po duši pa predvsem ljubitelj narave. Otroštvo in mladost je preživel v Radovljici, njegovi sošolci se še spomnijo, kako je na drevo, ki je raslo ob šolski stavbi, obesil lojno pogačo, da je lahko tudi med poukom opazoval ptice.

Zdaj z družino, ki deli njegovo navdušenje nad naravo, živi v okolici Grosupljega. Strokovno se ukvarja s pticami, posebej ga zanimajo ujede in sove. Na pogovor je prišel ob devetih dopoldan, potem ko je del noči in vse jutro preživel ob popisovanju divjega petelina na vrhu Vitranca. »Petelin je ogrožena vrsta. Malo ga je, njegovo število pa še upada. Letos ga za Zavod za varstvo narave popisujemo v Zgornjesavski dolini, poročilo o stanju bomo pripravili do sredine poletja.«

Kaj bi izvedeli o divjem petelinu, če bi podatke o njem iskali v novem Atlasu ptic Slovenije?

»Vidimo lahko, da se je območje, ki ga je petelin poseljeval v dinarski Sloveniji v času Geistrovega atlasa (Ornitološki atlas Slovenije, Iztok Geister, 1995, op. a.), zelo skrčilo. Relativno veliko jih je ostalo v alpskem loku. Iz višinskega grafa vidimo, da ga je največ na okoli 1.400 metrih nadmorske višine, to je območje, v katerem sta tudi Jelovica in Pokljuka. Divji petelin za svoj življenjski prostor potrebuje stare, presvetljene gozdove, najrajši takšne, v katerih rastejo borovnice. Te pa je nekoč, dolgo nazaj, ustvaril prav človek, ko je posekal bukov les, iz katerega se je kuhalo oglje, in nato namesto listavcev zasadil smreko. To so bili tudi časi, ko je bil v gozdovih še mir. Pred sto, dvesto leti je ta vrsta ob ugodnih pogojih tako rekoč eksplodirala. Divji petelini so peli celo v Ljubljani, po Rožniku, Šmarni gori in Golovcu!«

Katere so torej tiste vrste ptic, ki najbolj zaznamujejo Gorenjsko?

»Zagotovo je Gorenjska pomembna predvsem zaradi alpsko-gozdnih vrst, med katerimi izstopajo divji petelin, ruševec, belka ... Po drugi strani ima gorenjska kulturna krajina pestrost sadovnjakov, v katerih lahko najdemo tudi nekatere redke vrste ptic, kot je na primer pogorelček.«

Kaj nam pove o naravi, okolju stanje, kakršnega imamo med ptiči na Gorenjskem ta hip?

»Različno glede na habitat. V gozdu se najslabše piše tako imenovanim gozdnim specialistom, to so tiste ptice, ki za življenje potrebujejo točno določene pogoje. Generalistom, kot je na primer ščinkavec, gre odlično. Zato je ščinkavec tudi najpogostejša vrsta v z gozdom bogati Sloveniji.«

Lahko še enkrat pojasnite, zakaj so dobri življenjski pogoji za ptice tudi dobri pogoji za človeka?

»Eden od pomembnih kazalnikov dobrega delovanja narave je njena pestrost. Pri kakršnihkoli posegih človeka se najprej radikalno zmanjša prav pestrost živih organizmov v naravi. Vemo pa, da je pester ekosistem tudi najbolj zdrav. V gozdu nam najbolj spodleti pri pticah, ki so specialisti pragozdov. Eden takšnih je triprsti detel, ki se je ohranil zgolj v nedostopnih gozdovih, kjer sta mir in dovolj odmrle mase; na vrhu Vitranca, na primer.«

Ga bo torej načrtovana gondola na vrh Vitranca od tam odgnala?

»Sam vidim problem predvsem za divjega petelina – v primeru, da bo postavitev gondole za posledico imela naval po grebenu Vitranca na Ciprnik. Če jim bo obisk uspelo omejiti na travišče na delu, kjer so koče že sedaj, v okolici pa zagotoviti mir, negativni vpliv ne bo tako velik.«

Se nam na vrhu Vitranca lahko ponovi zgodba z divjim petelinom s Pokljuke, kjer so naravovarstvenikom očitali, da v skrbi za nekaj ptic zavirajo razvoj celotnega območja?

»Jaz bi logiko obrnil: Kranjsko Goro namreč vidim kot lep, razvit kraj, ki še ima divjega petelina. Predvsem to je tisto, kar mora izkoristiti. Krajev, ki so ga imeli, pa so ga že izgubili, je v Evropi cel kup – in če bo Kranjska Gora šla po njihovi poti, ne bo prav zelo izstopala. Če bodo nadaljevali pozidavo, bodo postali povprečno atraktivna destinacija, kakršnih je po svetu veliko. Lahko pa izstopa po tem, da je čudovit kraj na robu Triglavskega narodnega parka. Obiskovalcu lahko zdaj ponudi nekaj lepega in redkega, takoj za svojim pragom. Neumno bi bilo, če te prednosti ne bi izkoristili. Podobno zgodbo ima Bohinjsko jezero. V Alpah je ogromno jezer, ogromno! A takšnih, ki obale nimajo pozidane s hoteli, je zelo malo. Prepričan sem, da bodo ljudje vedno bolj cenili pogled, ki se nam odpira od sv. Janeza; vidiš zgolj čudovito jezero in nobene stavbe ob obali.«

Kaj je pravzaprav Atlas ptic Slovenije?

»Na kratko in po domače: knjiga, ki nam zelo natančno pove, kje vsaka od slovenskih gnezdilk živi, kako številna je, za katere kraje je tipična. Spremno besedilo pove nekaj več o habitatu vsake od njih, o raziskanosti vrste v Sloveniji. Je nekakšna enciklopedija znanja o tem, kaj vemo o razširjenosti vsake od vrst. Narejen je na podlagi ogromne količine podatkov – približno tretjina milijona podatkov o ptičih je bila obdelana za knjigo, zaradi česar ima Atlas ptic še posebno težo. Delo smo zastavili ekstremno široko, opravljeno je bilo z ogromno ljudmi, ki so zbirali podatke.«

Kar je zanimivo, ker po eni strani ptičarji veljate za posebneže, po drugi pa vam je za pridobivanje podatkov uspelo angažirati več sto prostovoljcev ...

»Sodelovalo je šeststo ljudi in v tem smo Slovenci v tem delu sveta posebni, saj je načeloma zanimanje za ptice tradicionalno zakoreninjeno v državah Zahodne Evrope. Pri Angležih na primer je biti član ornitološkega društva približno tako kot pri nas biti član planinske organizacije. Drugače pa pri nas tudi zanimanje za opazovanje ptic narašča, ob tem, da je občutek za ptice že sicer na visoki ravni – Slovenci jih imamo radi in skrbimo zanje, na nivoju resne skrbi za ptice nam pa še kar veliko manjka.«

Atlas ptic Slovenije zaznamujeta po eni strani množičnost prostovoljcev, ki so prispevali podatke, po drugi strani pa znanstven pristop k metodologiji in obdelavi pridobljenih podatkov.

»Zavedamo se, da trajno sledenje lahko zagotovimo samo na prostovoljni osnovi. Plačani projekti pač usahnejo, ko ni več vira financiranja zanje. Denarja, da bi tako velik popis lahko plačali, pa nismo sposobni zagotoviti. Seveda pa mora popis zdržati vse kriterije znanosti in stroke, zato smo metodo peljali v smeri čim večje strokovnosti na eni in čim večje priljudnosti prostovoljcem no drugi strani. Tako smo na vsakem desetkilometrskem območju vnaprej sistematično zbrali šest popisnih kvadratov, kamor smo poslali popisovalce. Ti pa so lahko te obvezne površine dopolnili z dvema popisnima kvadratoma po svoji izbiri. Na ta način smo dosegli dvoje: popisovalci so se počutili vključeni, upoštevani in spoštovani; podatki iz območij, ki so jih popisovalci izbrali po lastni presoji, pa so poskrbeli, da smo na nivoju države dobili odlične vzorce, saj je šlo za območja, ki jih popisovalci odlično poznajo.«