Poroka

Nenavadna zgodba, 1. del

Pred vami je še ena od zelo pretresljivih zgodb, ki je našla svoje mesto v Usodah. Ga ni pisatelja, ki bi imel toliko domišljije, kot jo lahko najdemo v prepletu in razpletu čisto vsakdanjih zgodb povsem vsakdanjih ljudi. Pa sploh veste, kako me včasih boli, ko mi – potem ko zgodbo preberejo – rečejo: »Saj smo vedeli, da ''tapata'' težko živi, a dokler nismo videli črno na belem, nam je bilo samo po sebi umevno, da je tako, kot je, da ne more biti drugače.«

Dominik je prijokal na svet, ko je imel njegov oče 66 let, mama pa 43. Starejša sestra je bila poročena, imela je dva otroka. Mlajša je bila na fakulteti, stran od doma, imela je svojega fanta. Bil jima je odveč, pa še sram ju je bilo, ker se je mama dala v zobe zaradi nosečnosti.

»Bojim pa se, da sem bil na neki način odveč tudi mami in očetu,« se spominja Dominik. »Sploh potem ko se je mamina nosečniška sladkorna sprevrgla v kronično in ko je postajal oče zaradi starosti vedno bolj siten in potreben miru. Odraščal sem bolj kot ne prepuščen sam sebi. Že šestleten sem postal ministrant, kar je pomenilo, da sem v petek in svetek vstal ob petih, nekaj malega pojedel, se ob pol šestih odpravil od doma, kajti župnik ni dovolil, da bi zamujal. Po koncu maše sem stekel v šolo, ki je bila v neposredni bližini. Na pouk sem počakal v knjižnici, kjer sem se lahko tudi pogrel. V cerkvi je bilo pozimi zelo mrzlo. Rad sem bral, zato sva se s knjižničarko dobro razumela.

Star sem bil devet let, ko so me malo pred novim letom sošolci zvabili na preizkušanje petard. Petrov oče je bil avtoprevoznik. Iz Italije jih je prinesel celo škatlo. Vsak je dobil tri, ki jih je prižgal in vrgel od sebe. Pri prvih dveh se ni zgodilo nič posebnega, tretja pa mi je eksplodirala v dlani. Vse, kar mi je ostalo v spominu, je bilo, da sem se polulal v hlače, potem pa me je zmanjkalo. Pa bi se mi roko morda še dalo rešiti, če se sošolci ne bi razbežali in me pustili samega. Našel me je poštar, ki je nemudoma poklical rešilni avto. Ta je prišel, ko je prišel. Zasnežena in ledena cesta ni omogočala velikih hitrosti.

Zdravniki so mi roko odrezali malo nad zapestjem. Žal je bila desna, kar mi je povzročalo nemalo težav, ko sem se iz desničarja moral preleviti v levičarja. Ostal sem tudi brez uhlja, zašili so mi nos, po desni strani glave pa mi je požgalo lasišče.

Vsem sem se smilil, samo domačim ne. ''Kar si iskal, to imaš!'' mi je rekel ata, ko so me po dveh mesecih pripeljali domov iz bolnišnice. Še dobro, da vsaj knjižničarki ni bilo vseeno zame: prihajala je vsak dan, mi pomagala pri učenju in me navajala na pisanje z levo roko. Mama ji je zmeraj, ko je prišla, rekla, da ne bi bilo treba, a je vztrajala. Hvala Bogu. Po njeni zaslugi sem bil na koncu šolskega leta odličen.

Njej se imam zahvaliti, da sem potem nadaljeval šolanje na gimnaziji in se vpisal na fakulteto. Doma je bil zaradi tega cel špetir. Češ kaj bo šola koristila kriplju, kakršen sem bil. Oče je bil pri osemdesetih že zelo ''žvirčast''. Mami so zaradi sladkorne bolezni odrezali nogo in komaj je čakala, da se vrnem domov, da ji pomagam.

Name sta pritiskali tudi sestri. Bali sta se, da ata in mama obležita in da ju bosta morali vzeti k sebi. Predčasno sem diplomiral, na kar sem bil zelo ponosen.

Domače razmere so name delovale zelo depresivno. Na pomoč mi je priskočil župnik s svojo pastoralno skupino. Deset ljudi je ribalo, pometalo in pleskalo zanemarjeno hišo več kot teden dni.

Leta so tekla, pokopali smo očeta, nato še mamo. Star sem bil 47 let, moj ''družabni'' svet pa se je gibal med domom in službo. Nisem imel ne prijateljev ne dekleta, nisem zahajal v družbo, nič. Vsa leta, odkar sem diplomiral, sem stregel atu in mami ter skrbel, da jima ni nič manjkalo. Seveda ob obilni kontroli obeh sester, ki sta mi še dodatno pili kri. Žensk sem se bal, ker se mi je zdelo, da se iz invalidov rade norčujejo.

Ko sem enkrat ostal brez staršev, sploh nisem več znal živeti. Za stisko sem povedal župniku, ki me je povabil za vodjo pastoralnih skupin.

Sprva mi ni šlo najbolje, saj sem bil nenehnih molitev sit že od doma. Potem pa sem spoznal Marjeto, ki je s svojimi 32 leti postala moja desna roka. Kar dobro sva se ujela, saj je bila zelo zgovorno dekle, tudi načitano. Veliko je vedela o mnogočem. Hitro sem opazil, da nima nobenega fanta. Družila se je v glavnem s svojo sestrično Stanko, ki pa je bila že poročena, a z možem žal nista imela otrok. Motila me je velika starostna razlika. Niti v najbolj drznih sanjah si nisem predstavljal, da bova postala par. Lepotica in invalid! In točno to se je zgodilo.

Vse se je odvijalo na zelo lep način, brez grobe in perverzne spolnosti. Marjeta je kar sama predlagala vzdržnost do poroke. Zaljubljen kot sem bil, nisem imel nič proti. V skoraj petdesetih letih sem se že dodobra navadil, da sem si sam pomagal, ko ni šlo drugače.

Najina poroka je bila v fari velik dogodek. Nekako sva bila ves čas, kar sva hodila, vsem za zgled. Kako se je izvedelo za najino čistost, pa ne vem, jaz nisem nikomur razlagal, da bova šla k poroki nedotaknjena.

Potem se je zgodila poročna noč. Če je tudi vaša takšna, kot je bila moja, nikar v zakon! Nekako se mi je zdelo, da bi najraje ušla, a mi je na koncu, ko je opazila, da sem že čisto ''razrajcan'', le ustregla. Nikoli ne bom pozabil: bilo je, kot bi suval v mrtvo truplo! Bil sem čisto zmeden, pojma nisem imel, kaj ji je. Za povrh je začela še jokati. Tolažil sem jo, kolikor sem jo le mogel. Nekje globoko v podzavesti pa je začelo kljuvati vprašanje, kdo ji je vzel nedolžnost. Jaz ji je nisem!

Seksala sva še petkrat, ne več ne manj. Potem pa je zanosila. Ko mi je od ginekologinje prinesla potrdilo, da ne sme več, sem jo začudeno gledal.

''Kaj je s teboj narobe, ljuba moja Marjetka?!'' so govorile oči, a usta so ostajala nema. Nisem si je upal vprašati.

Po tistem potrdilu se je najin odnos spremenil. In to na bolje. Postala je vesela, celo srečna! Njena sestrična je bila vsak dan pri nas. Ure in ure sta čebljali o punčki, ki bo, če bo šlo vse po sreči, prijokala na svet konec decembra …«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 15°

pretežno oblačno
vlažnost: 97 %
veter: J, hitrost: 11 km/h

10/25

nedelja

12/28

ponedeljek

14/27

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

 

IZLETI / Žiri, 15. september 2019

Pohod na Vrsnik

OBVESTILA / Tržič, 15. september 2019

Cirkus Kellner

PRIREDITVE / Gorenjska, 15. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 15. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

OBVESTILA / Kranj, 15. september 2019

Maša ob prazniku

PRIREDITVE / Radovljica, 15. september 2019

Klavirski recital Mateja Jovanovića

PRIREDITVE / Tržič, 15. september 2019

Koncert Jureta Slaparja

PRIREDITVE / Radovljica, Kranj, 15. september 2019

Ex/Odus radosti

 

 
 

 

 
 
 

V kovčku tihotapil heroin / 16:13, 14. september

Dvojna stena v kovčku, ker amater.

Novi faktor na TV3 / 16:11, 14. september

Naj takoj na začetku poudarim, da ta ne bo kuhala.

S šolo ni nihče povsem zadovoljen / 14:41, 14. september

"David Rupnik: biti mora dobro načrtovan, dobro narejen in z ljubeznijo vzdrževan!"-------------------Jesenske počitnice (krompirjeve) 28. 1...

V spomin na padle borce / 11:15, 14. september

Hudo je biti simpatizer domobranstva, brez dvoma. Nihče te ne mara. Nič ne zavidam Janezu Novaku..

Milijonska naložba v logistiko / 20:55, 13. september

Meni je pa čudno, da so se špedicijske firme naselile okoli potniškega letališča in Šenčurja. A to ne bi bilo bolj logično, da bi se okoli M...

Novi faktor na TV3 / 12:15, 13. september

Dobra pljuča ma, to pa res

V spomin na padle borce / 09:12, 13. september

A to so tisti heroji, ki so izdali Dražgošane ?

 

 

/* GRAWE */ /* END grawe */