Življenje kot iz romana

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. maj 2019 / 08:14  

Življenjska pot fotografa, pilota, golfista in nasploh vsestranskega športnika Mirka Vovka, ki so mu letos podelili naziv častni občan Bleda, je polna bogatih doživetij. Ob njegovih spominih imaš občutek, kot da bereš zanimivo in nadvse napeto zgodbo.

Najpogosteje vas opisujejo z besedami svetovljan, človek dejanj in srčne kulture, na kratko človek z veliko začetnico, ki prav zaradi vsega tega ostaja skromen in preprost. Kaj bi vi dodali k temu opisu?

»Sam najbolj cenim zdravje, brez tega ne bi bilo tudi nič od naštetega. Sicer pa je name zelo vplivalo dejstvo, da sem bil nezakonski otrok in torej obsojen na to, da sem se moral za vse boriti; zmerjali so me s pankrtom, a se nikoli nisem branil s pestmi, ampak z dejanji; zato sem se tudi priključil Sokolom, ki so bili zelo napredna organizacija. Stari oče mi je rekel: na svetu sta samo dve vrsti ljudi, dobri in slabi. Veliko dobrega boš naredil, če ne boš nikomur škodoval.«

Kariero ste v turizmu na Bledu začeli že kot šestletni deček. Kako ste prišli do te svoje prve službe?

»Začel sem kot t. i. liftboy v hotelu Park, kjer je bil moj stric direktor. Ker sem se izkazal, sem dobil uniformo in tako sem začel dobivati lepe napitnine. Dve uri na dan sem bil vmes prost, in ker so imeli lastniki Parka v lasti tudi Grajsko kopališče, sem si lahko privoščil brezplačno kopanje, ob tem pa sem si dodaten zaslužek zagotovil še s prodajo olja za sončenje.«

Kako se spominjate takratnega mondenega Bleda, ko so se po promenadi sprehajale dame v toaletah?

»To je bilo prvo klimatsko letovišče v Avstriji, kjer se je še v času Avstro-Ogrske zbirala družbena smetana, ki je tu ostajala tudi po mesec, dva ali več. Ob delu v hotelu sem se naučil lepega vedenja in osnov tujih jezikov. Ob popoldnevih, ko se je pil čaj ob petih, je pri Kazini igrala glasba, svojo zabavo smo imeli tudi otroci. Potem so se dame preoblekle in se sprehodile po promenadi, kjer so si našle plesalce za zvečer. Takratno blejsko plesišče je bilo edinstveno v Evropi, saj se je steklena streha nad plesiščem lahko odprla in se je plesalo pod zvezdami. Diplomati so imeli še svoje prireditve v hotelih, v tridesetih letih prejšnjega stoletja so se začeli prirejati tudi veslaški turnirji. Županska funkcija pa je bila takrat neplačana – enkrat na teden je župan sklical predstavnike gostinstva, trgovine, kmetov in predstavnika tujih diplomatov ter so se vse zmenili. Danes pa je kup zaposlenih na občini, pa ni nič mogoče doseči.«

Kako pa Bled z množico turistov z vsega sveta doživljate danes?

»Če je bil Bled včasih klimatsko letovišče prvega razreda, je zdaj samo še običajen turistični kraj, kot Radov­ljica ali Lesce.«

Kaj se vam na področju blejskega turizma zdi najbolj problematično?

»Na vodilnih mestih v turizmu sploh ni več domačinov; tudi če komu poskušaš kaj svetovati, te nihče ne posluša, saj so prepričani, da sami vse vedo. Prenovljeni objekti niso dovolj, največja težava je, ker ni ljudi – turizem je najzahtevnejša gospodarska panoga, vse temelji na človeku, noben stroj ga ne more zamenjati.«

Kako bi bilo torej po vašem mogoče Bledu znova povrniti nekdanji blišč?

»Od semaforja v Lescah do Bleda in skozi Bled imamo najslabše cestišče v Sloveniji, na tem delu avtomobili ves čas stojijo v koloni. In ne bo nič bolje, ker novo cesto načrtujejo šele na vrhu Betina. Nobenega domačina nič ne vprašajo. Verjetno zato, ker bodo spet nekateri zaslužili zraven in bodo tako za drag denar 'pokončali' Bled.«

Rodni Bled ste za nekaj časa zamenjali s Švico, kjer ste med drugim tudi vodili hotel La Romantica. Kaj vas je gnalo v tujino?

»Pozimi, ko so Hotel Park zaprli, sem kot šef recepcije delal v ljubljanskem hotelu Slon. Ob obisku delegacije iz Švice se mi je približal gospod, ki me je nekaj dni opazoval pri delu, in mi rekel, naj mu napišem, za kakšno vsoto bi sprejel delo v njegovem hotelu. Takratni direktor hotela Slon se je osebno zavzel, da sem dobil dovoljenje za odhod v tujino, ob potnem listu pa so mi priskrbeli še majhno knjižico, za katero sem kasneje ugotovil, da mi odpira vsa vrata. Tako sem prišel v hotel v Lugano, kjer so mi takoj priskrbeli dva smokinga, saj s sabo nisem imel praktično ničesar. Zadolžen sem bil za sprejem gostov, med prvimi je bil filmska zvezda Clark Gable. Ko je izvedel, da sem pilot, si je zaželel poleteti z majhnim letalom, ker tega prej še ni izkusil. S sabo je vzel filmsko kamero in poletela sva nad več kot dva tisoč metrov visokim ledenikom, od koder se je odpiral razgled nad celotno okolico. Na letališču niso mogli verjeti, da nama je z jadralnim letalom uspelo poleteti tako visoko, in zvečer sem moral ob filmih, ki jih je posnel, vsem razlagati o Jugoslaviji. Spoznal sem tudi Sophio Loren, pa Gino Lollobrigido, ki je imela za moža Slovenca, in vrsto drugih slavnih osebnosti.«

In kaj vas je spodbudilo, da ste se kljub uspešni karieri v hotelirstvu vrnili na Bled?

»Hotel so prek zime zaprli, zato so me gospodarji povabili, da grem z njimi za tri mesece z ladjo na potovanje okrog sveta. A problem je bil, da se je gospodarica zaljubila vame in sem vedel, da se ji na ladji ne bom mogel izogniti. Zato sem našel rešitev – uredil sem si poziv na orožne vaje. Razen tega bi se moral odreči jugoslovanskemu državljanstvu, če bi želel dobiti švicarski potni list, temu pa se nisem želel odpovedati.«

Vam nikoli ni bilo žal, da niste ostali v Švici?

»Pred časom je bila na Bledu predsednica Švicarske konfederacije Simonetta Sommaruga in na županovo prošnjo sem se tudi jaz srečal z njo. Poznala je mojo zgodbo, in ko je gledala okrog sebe – jezero, otok, grad –, je priznala, da je to najlepši kraj na svetu. Nežno me je prijela za roko in rekla: Človek ima samo eno domovino, razumem, da se ji niste odrekli.«

Leta 1948 so vas med 2200 kandidati skupaj še s 67 drugimi izbrali za pilotsko šolo v Rumi v Vojvodini, ki ste jo končali kot najboljši v letniku. Pravite, da občutka v jadralnem letalu ni mogoče primerjati z nobenim drugim občutkom. Kako ste torej doživljali svet 'od zgoraj'?

»To je čisto druga perspektiva, devetdeset odstotkov ljudi tega sploh ne pozna. Mene je povsem prevzelo. Ljubezen do jadralnega letalstva se je pri meni razvila prek modelarstva, ki so ga med vojno v šole uvedli Nemci. Letenje mi predstavlja nekaj nevsakdanjega, v zraku si sam svoj gospodar.«

Kako pa se je začela vaša fotografska kariera?

»V Ljubljani sem obiskoval fotografsko šolo in opravil tudi mojstrski izpit, iz Švice pa sem se vrnil s toliko denarja, da sem lahko odprl svoj fotografski lokal. Za blejske hotele sem fotografiral številne državnike, in ko so to videli v Ljubljani, so me pri protokolu zasnubili, da sem začel delati še zanje.«

Skozi fotografski objektiv ste spremljali obiske pomembnih državnikov in celo kronanih glav na Bledu. Kdo je na vas naredil največji vtis?

»Zagotovo Helmut Kohl, še prej pa Willy Brandt, s katerim sva se takoj začela tikati. Čestital sem mu, ker je pokleknil pred sinagogo v Varšavi, ki so jo požgali Nemci. S Kohlom sem imel še več kontaktov. Nekoč sem ju z ženo peljal na otok, in ko smo prehodili nekaj stopnic na otoku, je bil že ves zadihan. Ko sva ga z ženo spodbujala, je rekel, da je nama lažje, ker sva pol mlajša od njega. Na koncu sva ugotovila, da sva isti letnik in sem celo nekaj mesecev starejši. Od takrat dalje sva se tikala. Žena mu je ob našem druženju rekla, da ima zdaj idealno priložnost, da se opraviči Slovanom za Hitlerjeve besede, da smo manjvredna rasa. Sprejem Slovenije v Evropsko unijo je kasneje pospremil z besedami, da je bila Slovenija vedno del Evrope in mora tudi ostati Evropa.«

Znani ste tudi kot vsestranski športnik. Med drugim ste bili eden prvih slovenskih golfistov, petnajst let ste celo vodili Golf zvezo Slovenije, od leta 2000 pa ste njen častni predsednik. Kaj vas je pri tem športu najbolj privlačilo?

»Pri golfu je podobno kot pri letenju, vse je odvisno samo od tebe, okoli tebe vlada čista tišina, tako kot v zraku.«

Golfa sicer ne igrate več, kljub temu pa ostajate aktivni. Še vedno prehodite vsaj sedem tisoč korakov na dan?

»Če je le mogoče; vse imam na zapestni uri, nič ne morem pogoljufati. Sicer pa raje naredim dva koraka več kot manj.«