Za kulisami je vse drugače

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. maj 2019 / 14:57  

Govoriti o mrtvih slabo ni nekaj, kar bi pogosto prakticirali. Preteče precej vode, preden smo o pokojnikih sploh pripravljeni spregovoriti. Tudi Sonja ne bi pristala na pogovor, če mi ne bi zgodbe o svojem prvem zakonu obljubila že pred dvema desetletjema. Poročena je bila s priznanim umetnikom, intelektualcem, človekom, ki so ga poznali po obilici pozitivne energije.

»A takšen je bil le do praga domačih vrat. Ko si je obul copate, je v trenutku postal čisto drug človek: razvajen otrok, trmast, siten, ukazovalen, tudi ohol. Če mu kaj ni bilo prav, me je žalil z najbolj nemogočimi izrazi,« pripoveduje Sonja.

»Copate so bile njegov poseben fetiš. Nosil je takšne, kot jih je nekoč imel njegov ded. Ker jih v prosti prodaji ni bilo moč najti, mu je nove pošiljal družinski prijatelj, ki je živel v Švici. Žal tudi njega ni več med živimi, pa je bil izjemno razumevajoč in toleranten gospod. Druga stvar, pri kateri ni bilo slepomišenja, je bilo kosilo. Točno ob določeni uri je prišel domov, se preobul in sedel za mizo. Ko je ura odbila peto, je zajel prvo žlico juhe. Leta in leta sva se prepirala, naj si pred jedjo umije roke, a bob ob steno! Ni jih hotel. Če sta za mizo z neumitimi rokami sedala ded in oče, bo enako počel tudi on! Nikoli ni uporabljal robcev, zato smo oblačila, v katerih je hodil med ljudi, tedensko nosili v čistilnico, saj si je nos brisal kar v rokav.

Tudi s časovnim zamikom ni spoznanje, da je bil takšen že takrat, ko sva se spoznala, nič manj boleče. Jaz mlada, nadobudna študentka, on priznan umetnik. Očaral me je, tako kot je do zadnjega dne življenja očaral vsakega, ki ga ni bolj intimno poznal. Zanj sem bila kot Eliza Doolittle iz Pigmaliona. Pri dvajsetih mi je takšen odnos zelo laskal. Bila sem še naivna, slepo zaljubljena, malo pa tudi domišljava, da me takšen moški sploh hoče imeti ob sebi.

Nekega večera me je poklical in me vprašal, ali bi se z njim poročila. Bila sem presenečena. Med nama se do takrat ni zgodilo nič, razen dveh, treh ''intelektualnih'' mečkanj v mojem avtomobilu, ko sem ga peljala domov, ker ni imel izpita za avto. Logično, da sem pristala, katera na mojem mestu pa ne bi? Šlo je zato, da je dobil štipendijo, ki mu je omogočala, da se za eno leto preseli v tujino, pa je ob sebi potreboval žensko, ki bi skrbela zanj.

Poroka se je zgodila na hitro. Prisotni so bili le moji bližnji, svojih ni vabil, ker si te časti menda niso zaslužili. Bilo mu je samo po sebi umevno, da bodo prijatelji čez noč uredili tudi zame potni list in vizum. V bivši državi so bili tovrstni postopki lahko tudi zelo dolgotrajni. Prav tako mu je bilo logično, da bom za leto dni obesila študij na klin. Niti pomislil ni, da ga ne bi.

Mimogrede: na srečo mu je ustanova, ki ga je povabila, podaljšala licenco za še eno študijsko leto, kar je posredno omogočilo tudi meni, da sem lahko poslušala nekatera predavanja, ki bi sicer ostala za večne čase nedosegljive sanje.

Kljub temu da sva bila že skoraj mesec dni poročena, sva imela prve spolne odnose šele po selitvi v tujino. Ko je bilo tiste duhomorne telovadbe konec, sem bila neskončno razočarana. Prvič me ni niti razdevičil, kaj šele, da bi me zadovoljil. Ko je po dveh, treh minutah končal, je zlezel z mene, me pokril z odejo ter dejal: ''Za prvič bo dovolj. Naslednja lekcija pride na vrsto jutri.''

Četudi sem bila zaljubljena kot noč, sem bila hkrati zelo žalostna. Ko je bilo najmanj treba, sem se spomnila prijateljic, ki so naju prišle pospremit na letališče. Iz njihovih oči je sijala čista zavist ob misli, da je človek, ki so ga občudovale, izbral mene, ne katere od njih.

Ko si je zjutraj nadel obleko in si obul čevlje iz pravega usnja, je bil videti sanjski. Nekaj neukrotljivih kodrov mu je padalo na čelo, ravno prav široka ramena … Noge so mi klecale, ko sem ga samo gledala, tako privlačen je bil!

Ponoven šok sem doživela, ko je nama začelo zmanjkovati denarja. Nekako sem mislila, da bo poleg niti ne tako majhne štipendije še zaslužil, a kaj, ko je denar vidno kopnel. Ne da bi se sploh kaj pogovarjala v to smer, mi je postalo kristalno jasno, da se bom morala zaposliti, da s študijem ne bo nič. Z dvema dokončanima letnikoma arhitekture sem dobila solidno plačano službo v neki nepremičninski agenciji. Delo sem vzljubila, saj je bilo v glavnem vezano na prodajo ali najem nepremičnin srednjega in višjega razreda. Moj Dragi mi je prepustil upravljanje s financami. On je brezglavo trošil, jaz pa sem plačevala račune. Morda se še spomnite prvih mobilnih telefonov? Bila sva med prvimi, ki sva ga imela. Nekoč si je zaželel čisto posebnega seksa, o katerem vam bom malo kasneje kaj več povedala. Osebo, ki je lahko ustregla njegovim perverznim željam, je našel v neki drugi državi. Račun za telefon, ki je prišel konec meseca, je bil astronomski: skoraj 15 tisoč nemških mark. Mislila sem, da me bo kap! Ko sem mu očitala zapravljanje, je le skomignil z rameni, me narahlo odrinil in mirno odšel skozi vrata.

Po nekaj težkih, mukotrpnih in ubijajočih mesecih se me je dotaknila kruta resnica: moj Dragi ni bil sposoben normalnih spolnih odnosov. Njegov fetiš je bil, da je gledal druge pri uriniranju. Če je hotel doseči vsaj približek orgazma, pa je nekomu plačal, da je uriniral po njem.

Trenutki, ko sem se soočala z njegovimi skrivnostmi, niso bili lahki. Nikogar nisem imela, s katerim bi lahko delila svojo bolečino, ki me je razjedala kot hitro napredujoči tumor. Z njim se je bilo tudi nemogoče pogovarjati. Sebe je imel za neke vrste božanstvo, kar je bilo po eni strani morda tudi res. Vsi, ki so prišli v njegovo bližino, so ga občudovali, podiplomski študentje, ki jim je občasno, ko se ni ukvarjal s svojo umetnostjo, predaval, pa so ga oboževali.

Le v eni stvari mi je ustregel: ko sem si zaželela otroka, je pristal na umetno oploditev. Imela sem veliko srečo, da je bil že prvi poizkus uspešen. Pred rojstvom hčerke sva se vrnila domov.

Po osamosvojitvi umetniki in tudi sama umetnost kar naenkrat niso bili več tako cenjeni kot nekoč. Naročil ni bilo, Dragi pa je še zmeraj živel na veliki nogi, kot je bil od nekdaj vajen. Bili smo prisiljeni prodati stanovanje in se preseliti v manjše. Dragi je v brezdelju začel vidno propadati. Ker se ni znal sam zaposliti, je začel k sebi vabiti ljudi, ki so imeli podobne, zelo bizarne spolne navade kot on. Med svojimi seansami so pili konjak, viski, kadili travo, urinirali drug po drugem, po kavču, po tleh …

Življenje je postalo nevzdržno. Če sem hotela rešiti sebe in predvsem hčerko, sem se morala umakniti na varno. Pri tem mi je pomagal prijatelj iz študentskih let, ki je kasneje postal tudi moj mož. S svojo izpovedjo pa bi želela opozoriti vse, ki ste nevoščljivi drugim: nikoli ne veste, kaj se skriva za njihovo zunanjostjo!«

(Konec)