Četvorka

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 16. maj 2019 / 11:03  

Kadar govorimo o četvorki, je to skoraj vedno povezano z maturanti, najpogosteje z maturantskim plesom. Letos sem se udeležila kar treh maturantskih plesov. Enkrat sem bila v službi, dvakrat sem bila s svojima maturantkama ponosna mati na njunem večeru. Doživela sem tri različne lokacije in organizacije plesov in videla podobnosti in razlike. Ko sem pripovedovala, da imamo dva maturantska plesa, je bila najpogostejša pripomba, da to pa je velik strošek.

Maturantska vstopnica na našem centru stane 30 evrov, v Kranju 40 evrov in v Ljubljani 52 evrov. Prostor in vse, kar sodi zraven, je podobno. Dvakrat se je ponovil isti napovedovalec. Najbrž je normalno, da uporablja iste besede, šale, nagovore. Letošnja generacija je rojena leta 2000, napovedovali so konec sveta, milenijski pok, zgodilo pa se je le še eno rojstvo, tokrat naših otrok.

Človek se na svojem območju počuti bolj domače, torej bližje, kot je domu, bolje je, če pa je to še na lastni šoli, je najbolje, kar je sploh lahko. Na Gorenjskem smo ljudje bolj preprosti, veliko staršev poznaš in to daje občutek domačnosti. Ansambel je igral bolj znane pesmi večinoma domačih izvajalcev, medtem ko je bil ljubljanski bolj svetovljanski. Ne vem, ali je na Slovenskem sramotno plesati polko na kakršnikoli svečanosti, v Ljubljani je pač ni bilo. Dejstvo je, da dijaki v Ljubljani prihajajo iz cele Slovenije, je tudi več tujcev, populacija je bolj mešana, morda so zato igrali več tuje glasbe.

Obvezni del protokola je nagovor ravnateljev. Dijaki se šalijo, da vedno govorijo isto, kar sploh ni res. Je pa razlika, kaj poudarijo, nekateri so radi pri številkah in formalnih dosežkih, drugi poudarijo odraščanje, veščine, izkušnje, prijateljstva. Meni se zdi pomembneje graditi mladostnika kot osebnost, preštevanje točk in ocen pride samo po sebi. Zahvaljujejo se tudi dijaki, običajno eden v imenu cele generacije. Nekateri izrazijo hvaležnost, drugi želijo biti šaljivi ali celo izrečejo kakšno grajo. Pogosto se predstavljajo in poslavljajo tudi razredi in razredniki. Pravzaprav mi je to všeč, saj slovesnost osmisli. Maturantom je zelo ljubo predstavljanje s filmi, kjer pa se le redko izkaže njihova ustvarjalnost. Običajno so tako banalni, da bi jih prvi hip ukinila. Najboljše so predstavitve v živo, kjer pač mladi nekaj pripravijo, pokažejo, kaj so počeli in kdo so. Učitelji in starši jih nagovarjamo, naj pripravijo več lastnega programa, to je njihov večer, naj bodo sami ustvarjalci svojih najlepših trenutkov. Manjše in zasebne šole so pri tem uspešnejše. Sicer organizator poskrbi za vse in človek se počuti kot ovca, plačaj, sledi, uživaj. Posel je posel in vse slovesnosti so sedaj zelo razbohotene, lahko bi rekli napihnjene. Vendar, če ne dodamo zraven nečesa svojega, tistega, kar nas dela drugačne od drugih, potem smo le eden od tisočih milnih balončkov, ki jih drugi pihnejo v zrak.

Dovolimo si svojo pot.