Zdravje nas vse najbolj boli

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjska / sreda, 15. maj 2019 / 11:44  

Solidarnostni sistem so nam obveznim zdravstvenim zavarovancem že zapravili oziroma vzeli na področju javnega zobozdravstva, saj z zdravstveno kartico (ta ni zastonj!) za svoje zobe opravimo samo še nekaj manj kot nič. Prav sramotno za našo baje bogato družbo je, da dopušča, da se posameznikov socialni status lahko pokaže že, ko odpremo usta (so seveda izjeme, ko jih je zobozdravnikov na smrt strah, a to je druga zgodba). Potihoma so se nam odvzemale pravice do zobozdravstvenih storitev, v javnem sistemu jih doplačujemo vse več. Zato toliko bolj skrbijo nakopičeni problemi na področju družinske medicine, ki področje zdravja ljudi zajema mnogo širše kot zobozdravstvo – izbrani osebni družinski zdravnik je prvi stik na poti do postavitve prve prave diagnoze; ta lahko reši življenje. Brez dobrih temeljev hiša ne stoji tako, kot mora, družinski zdravnik je ta temelj. Da so temelji vse bolj krhki, sem pisala že pred več leti in ničkolikokrat; o tem, da je družinskih zdravnikov (in tudi pediatrov) na Gorenjskem premalo, ker kadra sistem ne zagotavlja, da je nekdanja zdravstvena ministrica pred štirimi leti (morda že kdo prej) napovedala razbremenitev obstoječih zdravnikov in z ukrepi pridobitev več novih zdravnikov v nekaj letih. Rezultata ni bilo oziroma je tak, da je zdaj prekipelo še družinskim zdravnikom in jih je večina v kranjskem zdravstvenem domu zaradi domnevne izgorelosti dala odpoved, nazaj v javni zavod pa pridejo le, če se jim delovni pogoji izboljšajo. Za nobenega pacienta ne vem, da bi bil ravnodušen do tega. Zdravje nas vse najbolj boli.

Podpiram ohranitev javnega zdravstva, model zdravstvenih domov in zdravnike, ki se zavzemajo zanj (in za razbremenitev), ne podpiram pa izhoda zdravnikov iz enotnega javnega plačnega sistema. Se nam pa solidarnostni sistem, s katerim naj bi z javnim servisom omogočali vsem enako dostopnost zdravstvenih storitev, očitno vse bolj izmika. Kdaj in zakaj smo nekdaj vzdržno stanje v javnem sistemu začeli izgubljati? Trenutno obljubljena volja političnih odločevalcev je, da se bodo stvari v kratkem v družinski medicini začele obračati na bolje. Tudi kar običajna je postala floskula, da bomo za svoje zdravje že plačali kaj več, ko pa toliko zapravimo za druge manj pomembne reči. Saj vplačujemo, a več od tega nekateri niti ne zmorejo. Solidarnostni sistem je v naši družbi dobro deloval, so se pa očitno apetiti spremenili. Več privatizacije zdravstva? Vprašanje v slogu televizijskega Milijonarja: bi raje zamenjali to vprašanje ali naj raje odloči glas ljudstva?