Filmska zgodba o ljubezni

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. maj 2019 / 14:22  

Med Slovenko in Ukrajincem. Oleg je potoval po Evropi. Za zadnjo državo svojega potovanja si je izbral Slovenijo. V Kranju je spoznal Evo. Zaljubil se je in ostal. Trenutno dela kot prodajalec sadja na stojnici, pridno se uči slovenskega jezika, pogreša pa šport – v Ukrajini je namreč igral mali nogomet.

Oleg Afonin, 23-letnik iz Ukrajine, prihaja iz mesta Dnipropetrovsk, tretjega največjega mesta v Ukrajini. Po srednji šoli se je sicer odločil za študij na gradbeni fakulteti, a ga je kasneje opustil.

Razmišljal je o potovanju po Evropi oziroma štopanju in t. i. couchsurfingu, kjer posamezniki popotnikom oddajajo namestitev brezplačno. Zaposlil se je kot natakar, delal kot barman in v enem letu prihranil nekaj denarja. Tako je pripravil nahrbtnik in se s petsto evri v žepu podal na pot. Najprej je načrtoval le obisk Španije, Poljske, Francije, Nemčije in Italije, a je na koncu videl precej več držav.

Zadnja naj bi bila Italija. Tu je bil že malce utrujen, razmišljal je o vrnitvi domov. Pojavilo se je vprašanje, ali se bo vračal prek Madžarske ali prek Slovenije. »Izbral sem Slovenijo, čeprav o nobeni od dežel nisem vedel nič,« pripoveduje simpatični in pozitivni Ukrajinec, ki na življenje gleda z nasmehom. Z avtoštopom je iz Benetk najprej prišel do Kopra, po srečnem naključju je nato dobil prevoz do Ljubljane in naprej v Kranj, kjer je bil dogovorjen za namestitev.

Kot velik ljubitelj lokalnega piva je kmalu po prihodu povprašal sina gospe, ki ga je gostila, ali v Kranju obstaja pivnica. Ta mu je predstavil Kranjsko pivnico in tam je Oleg prvič srečal Evo. Takoj sta se ujela. Nadaljnje štiri dni sta tičala skupaj, potem se je Oleg vrnil domov. Evi je obljubil, da jo obišče naslednje poletje. Nadaljuje, da je bila vez zares močna in Eva ga je kmalu obiskala v Dnipropetrovskem. Ostala je štirinajst dni. Ugotovila sta, da sta za skupaj.

Tako je Oleg drugič obiskal Slovenijo, ostal tri mesece, a ker ni našel službe, se je vrnil v Ukrajino. V tem času pa se je pokazala priložnost in po mesecu dni je še tretjič prišel v Kranj ter ostal. Sedaj dela kot prodajalec sadja na stojnici. Trenutno na eni od stojnic v bližnji okolici Kranja pri njem lahko kupite jagode.

Za cilj si je zadal tudi, da se nauči slovensko. Z Evo in okolico komunicira angleško ter v polomljeni slovenščini, ki jo že kar razume; včasih pa uporabi tudi še kakšno ukrajinsko besedo.

»Slovnica je težka, nekatere besede obeh jezikov so si med seboj podobne. Ko govorim, še delam napake, ker mešam vrstni red v stavkih. Znam slovensko besedo, potem pa naredim napačen sklon ali uporabim slovnico materinščine,« razlaga Oleg.

Domotožje ima, a ni prehudo. V Ukrajini je živel z mamo in staro mamo, ki na začetku nista podpirali njegove odločitve o potovanju po Evropi. Ko pa se je vrnil domov, sta mu začeli zaupati in sedaj ga v njegovih dejanjih in odločitvah podpirata. Tako sta tudi Evo lepo sprejeli.

Morda Oleg še najbolj pogreša šport, mali nogomet. Doma je bil član kar močnega amaterskega oziroma polprofesionalnega moštva, tako da je bil mali nogomet zanj precej več kot samo hobi. Upa, da najde kakšen klub v bližnji ali širši okolici Kranja, da bi spet lahko igral.

Pravi, da za vse Slovence ne more reči, kakšni so, a tisti, s katerimi prihaja v stik, so enostavni in prijazni. »V Ukrajini ljudi večinoma skrbi njihov obstoj, zanimajo jih le lepe reči. Tu ljudje uživajo življenje takšno, kot je. Ko na stojnici prodajam sadje, se mi nasmehnejo, mi dajo napitnino, me povprašajo, kako sem, se zahvalijo, mi zaželijo lep dan … To je zame skoraj neverjetno. Ne zanima jih toliko Ukrajina, bolj to, kaj me je pripeljalo v Slovenijo.« In Oleg ne skriva, da je bila to ljubezen.