Lepa leta v gorah, s prijatelji

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. maj 2019 / 14:26  

Izšla je knjiga Tista lepa leta o nekdanjem odličnem alpinistu, danes devetdesetletnem Radu Kočevarju z Jesenic. Njegovi alpinistični dosežki so še toliko bolj vredni občudovanja, če vemo, da so bili opravljeni v dobi živilskih nakaznic, »muzejske« alpinistične opreme, vlakov in starih koles ...

»V času mojega največjega alpinističnega udejstvovanja je bilo precej drugače kot danes. To je bil povojni čas pomanjkanja ... Vse do leta 1953 so bile v obtoku živilske nakaznice, alpinistična oprema pa je bila v primerjavi z današnjo prav zares muzejska. Za dostop do gora motornih vozil še ni­smo uporabljali, ceste so bile makadamske, še celo kolesa so bila silno redka dobrina ... Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina. A sem prav zaradi teh razmer lahko še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju.«

To so besede Rada Kočevarja, odličnega alpinista prve povojne generacije, ki je plezalno pot začel leta 1946, do sredine petdesetih pa se je s številnimi vzponi pete in šeste težavnostne smeri zapisal v zgodovino slovenskega alpinizma. Skupaj z ostalimi izvrstnimi plezalci so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji možnega. Slovel je kot zelo močan, trden, zanesljiv in predan plezalec, plezal pa je tako doma kot v tujini, zlasti v Centralnih Alpah. Zadnji evidentirani vzpon je opravil leta 1972, po končani alpinistični poti pa je ostal dejaven kot gorski reševalec, alpinistični inštruktor, gorski vodnik in planinski predavatelj.

Potem ko je leta 2010 o njem nastal dokumentarni film z naslovom Tista lepa leta, je nedavno pri Planinski zvezi Slovenije izšla še knjiga Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja. Avtorja sta Rado Kočevar in Mojca Volkar Trobevšek. Po besedah slednje Radova zgodba na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. »Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega človeka,« je zapisala.

In prav to je poudaril tudi sam Rado Kočevar: da v gorah ni našel le nepozabnih doživetij, temveč je našel še mnogo več: številne prijatelje. »Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti smeri in tudi kakšno ime sem pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli.«

Knjigo so nedavno predstavili tudi v Občinski knjižnici Jesenice. Kočevar namreč od leta 1964 živi na Jesenicah, kot učitelj geografije je najprej poučeval v Kranjski Gori, nekaj časa na Jesenicah, zatem pa na Srednji trgovski šoli v Kranju, kjer se je leta 1991 tudi upokojil.

Tudi v visoki starosti – lani je dopolnil devetdeset let – pa je ohranil športnega duha. Vsako jutro telovadi, vozi sobno kolo, še vedno smuča in kolesari. Na predstavitvi na Jesenicah se je brez težav spomnil svojih nekdanjih učencev, ki so se udeležili prireditve. Le dan zatem pa se je z geografi podal na potovanje po Sardiniji ...