Petstopenjska pomoč otrokom z učnimi težavami

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. maj 2019 / 17:49  

Za boljšo šolo (19)

V naši osnovni šoli je skoraj petina otrok z učnimi težavami in večina jih je v preteklih letih zelo hitro dobila odločbo o usmeritvi, s katero so dobili pravico do nekaj ur dodatne pomoči pri učenju in prilagojenega izvajanja pouka. Šolska stroka težave pri učenju loči na splošne in specifične učne težave. Prve se kažejo kot slabši učni uspeh in nedoseganje določenih učnih ciljev na več področjih učenja, npr. pri branju, pisanju, računanju, govoru in pomnjenju. Težave so lahko posledica tako zunanjih kot notranjih dejavnikov. Specifične učne težave pa se kažejo kot slabše učno napredovanje na posameznih področjih učenja oz. slabše usvajanje nekaterih veščin (npr. branja), kljub temu da ima otrok povprečne ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti. Težjo obliko specifičnih učnih težav imenujemo primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Otroci s takšnimi težavami dobijo odločbo.

Preden pa se začne postopek pridobivanja odločbe, ki ga lahko sprožijo šola ali starši, težave pa diagnosticirajo zunanje institucije, je treba upoštevati petstopenjski model pomoči učencem z učnimi težavami, v vsako stopnjo pa morajo biti vključeni tudi starši (Magajna, Kavkler, Čačinovič-Vogrinčič, Pečjak in Bregar-Golobič, 2008).

Ker otrokove težave prvi zaznajo in prepoznajo učitelji v razredu, morajo na prvi stopnji otroku najprej pomagati učitelji, in sicer tako, da prilagajajo pouk – čas, metode, prostor in nudijo ustrezne pripomočke. Učenca je treba vključiti v dopolnilni pouk in mu pomagati tudi pri urah podaljšanega bivanja. Na drugi stopnji sledi pomoč šolske svetovalne službe, ki pomaga učitelju narediti individualni načrt dela z otrokom. Če ima otrok še vedno učne težave, se na tretji stopnji vključi v individualno in skupinsko pomoč, ki mora biti organizirana v vsaki šoli. Če ima šola ustrezen kader, se lahko znotraj šole opravijo tudi prvi diagnostični postopki, ki so lahko v veliko pomoč učiteljem in staršem. Delo z otrokom mora biti zabeleženo in ves čas spremljano, da se vidi, kakšni so rezultati. Kadar pomoč otroku na teh prvih stopnjah ne zadošča, je treba za mnenje zaprositi zunanjo ustanovo, ki izvede diagnostično testiranje otroka in pripravi predlog o nadaljnji obravnavi. Lahko predlagajo, da gre za takšno vrsto učnih težav, da bi otrok potreboval prilagojeno izvajanje pouka in dodatno strokovno pomoč, za katero je potrebna odločba. Tako pridemo do zadnje stopnje pomoči, in sicer do začetka postopka pridobivanja odločbe in vključitve v program s prilagojenim izvajanjem pouka in dodatno strokovno pomočjo. Pred tem komisija za usmerjanje otroka s posebnimi potrebami (KUOPP) na zavodu za šolstvo natančno pregleda poročila o dosedanjem delu z otrokom v šoli in kakšnih oblik pomoči je bil že deležen. Če šola ni upoštevala petstopenjske pomoči otroku z učnimi težavami, komisija vlogo za odločbo lahko tudi zavrne, s čimer se otroku še naprej dela velika in nepopravljiva škoda.

Zato bi morali že strokovni delavci vrtca in prvega razreda osnovne šole takoj, ko opazijo znake učnih težav pri otroku, nanje opozoriti šolsko svetovalno službo in starše, da bi vsi skupaj lahko otroku čim prej pomagali. Pomagali tudi s tem, da bi kljub težavam prepoznali predvsem otrokova močna področja, na katerih bi gradili in spodbujali učenčev razvoj in njegovo samozavest.