Spomini na Everest ne bledijo

V ponedeljek, 13. maja, bo minilo štirideset let od takrat, ko smo Slovenci prvič stopili na najvišjo goro sveta, Mount Everest. Prva, ki sta dosegla vrh, sta bila Kranjčana Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, na vrh pa sta se povzpela po prvenstveni smeri prek njenega do takrat še nepreplezanega zahodnega grebena. V številni, takrat jugoslovanski odpravi je bilo kar trinajst Gorenjcev.

Priprave na največjo in najbolj zahtevno odpravo v zgodovini slovenskega himalajizma so vsem vpletenim vzele več kot dve leti, s člani takrat jugoslovanske odprave – ta je štela 25 alpinistov, od tega 21 Slovencev, dva Hrvata in dva Bosanca, dva zdravnika ter šest spremljevalcev (dva radioamaterja, dva novinarja, snemalec in slikar) – pa je širša jugoslovanska javnost dihala kar tri mesece, od konca februarja 1979 pa vse do 13. maja 1979, ko je po radijski vezi v bazi natanko ob 13.51 po nepalskem času (oz. ob 9.51 po našem) zaškrtalo: »Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi!«

Za nepopisno veselje v baznem taboru sta s temi preprostimi in iskrenimi besedami poskrbela Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, mlada Kranjčana, ki sta se na najvišjo goro sveta povzpela po prvenstveni smeri prek njenega do takrat še nepreplezanega zahodnega grebena. Dva dni za njima so vrh dosegli še Stane Belak, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp Ang Phu, ki pa je pri sestopu omahnil v globino in umrl, kar je vse člane odprave močno pretreslo. A kljub tej žalosti je bilo veselje nepopisno in vsi vpleteni še danes poudarjajo, da gre zaslugo za osvojitev Everesta pripisati prav vsem članom odprave, ki so ves ta čas na gori neutrudno delali kot eno.

Člani alpinistične himalajske odprave so bili deležni tudi izjemnega sprejema, ki so jim ga 8. junija pripravili ob vrnitvi na brniško letališče, za tem pa še v središču Kranja. »Dolgo ne bomo pozabili petkovega sprejema himalajcev na Trgu revolucije v Kranju. Zaradi zamude letala je skoraj 5000 ljudi dve uri vztrajalo, da bi videlo junake. Prišli so srečni in presenečeni nad takšnim sprejemom, obenem pa skromni, kot so jih naučile stene,« smo ob tem velikem dogodku v Gorenjskem glasu poročali 12. junija 1979. In še: »Pričakovali smo bolj glasen sprejem, takšnega pa ne. Jugoslavija ima veliko gora, vendar je Triglav le eden. Tudi svet ima mnogo gora, vendar je Everest en sam, pa smo ga premagali. Pet smeri vodi na Everest, vendar je naša najtežja. Everest je bil krut in neodpustljiv. Vendar smo šli v bitko, ki jo je bilo treba dobiti. Dobili smo jo, ker smo in bomo hrabri vojaki. Delali smo eden za vse in vsak za vsakega. Zato se nam zdi, kot da bi vsi stopili na vrh. Bili smo enotni in uspešni, čeprav je gora kruto vračala. Zmaga lahko le takšna ekipa,« so besede, ki jih je na sprejemu takrat izrekel vodja odprave Tone Škarja in povzel bistvo odprave, ki s časovno oddaljenostjo le še dobiva svojo vrednost.

In kako močni so spomini štirideset let kasneje? Deset članov odprave jih ne more več obujati, med njimi tudi Nejc Zaplotnik in Stane Belak ne. Andrej Štremfelj se te dni mudi v Nepalu, zato smo poklicali vodjo odprave Toneta Škarjo.

Kako živi so danes vaši spomini na pomlad leta 1979, ki ste jo preživeli na odpravi na Everest, sam vzpon in prihod v domovino?

»Čas spomine omili, jim odbrusi ostrino, se pa v posameznih delih včasih vrnejo v polni vrednosti. To se pojavi ob kakih posnetkih, branju takratnega besedila in podobno. Tako se mi je zgodilo ob prvič videnem posnetku vrnitve na Brnik, ko iz srede medijske gneče na daleč pozdravljam domače.«

Ima ta odprava pri vas posebno mesto?

»Vsaka odprava je drugačna, ne pozabi se nobena, ta pa je posebna zaradi zapletenosti. Že izbor smeri, izbiranje moštva, vmes otepanje vodstva pa obseg in čas same odprave. O tem je napisanih nekaj sto strani samo v eni knjigi, jih je pa več.«

Bili ste vodja odprave, ki ni bila majhna, pričakovanja javnosti so bila zelo velika … Je bilo to za vas posebno breme, spodbuda?

»Vsaka odprava ima za cilj uspeh in včasih jo je treba ponoviti, da se ta doseže. Pri tej je prav zaradi javnosti, ki jo je lahko sproti spremljala, odgovornost bila še večja. Ne gre le za to, da je Everest najvišji, temveč za zavedanje, da je to odpravo zaradi sprotnega poročanja jugoslovanska javnost zares vzela za svojo, za dokaz tudi svoje vrednosti. Kako napredujemo, je bil prvi jutranji problem beograjskih branjevk. Vse druge odprave, čeprav tudi jugoslovanske, so bile pač le 'slovenske' ali še bolj lokalne. Jugoslavija je bila pretirano samozavestna in vse, česar se je lotila, je moralo vsaj za ljudstvo biti uspešno. In kako naj bi to ne bilo breme?!«

Znana je Zaplotnikova izjava: »Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi!« Kaj ste jima takrat sporočili na vrh? Kako ste obvestili javnost doma? Kako ste osebno doživeli ta uspeh, ta klic?

»Napačen vrstni red vprašanj! Zadnje je v resnici prvo. To je klic, ne le pri tej odpravi, ki ti najprej zruši notranji svet, zgrajen iz ene same napetosti, potem ga pa spet sestavljaš, a zdaj že iz dejstev. Seveda najprej po sapo, da sploh lahko zavpiješ čestitko, potem nasvet, naj se čim prej spravita dol na varno, potem kratke stavke uradnega obvestila, ki ga radijca pošljeta v domovino, nepalski vladi in v svet.«

Primerjave s himalajskimi odpravami takrat in danes praktično ni. Če drugega ne, se je izjemno spremenila sama oprema. Nam zaupate kakšno zanimivost v zvezi s tem? Bi danes še šlo na tak način?

»Še vedno so tudi velike odprave, ker najtežjih problemov najvišjih gora še ni mogoče premagati na preprost način. Prav zdaj so Korejci v južni steni Lotseja na klasični način. Sta pa problem s časom ter želja sponzorjev po zagotovljenem uspehu preoblikovala odprave. Zdaj se jih večina usmerja v nižje, do 7000 m visoke gore, a s težkimi skalnimi in ledenimi stenami. Orodje in velika treniranost omogočata stvari, ki jih včasih ni bilo mogoče početi, individualizem je osnovna značilnost te dobe. Ali se bo skozi to pojavilo spet kaj velikega, saj je nekaj naj-naj problemov še nedotaknjenih, bomo pa videli. Slovencem manjka združevalna sila, ki smo jo včasih premogli. A to je že politično in sociološko vprašanje.«

Ob prihodu domov vas je v Kranju pričakala množica ljudi. Tudi štirideset let kasneje je zanimanje javnosti za ta uspeh še vedno veliko. Kaj vam to pomeni?

»Kranja se spomnim, kako so ljudje potrpežljivo prenesli dveurno letalsko zamudo in s kakšnim navdušenjem so nas pozdravili na Brniku in še bolj v Kranju. Očitno vrednost tistega dejanja z leti celo narašča.«

V ponedeljek, na samo obletnico, se boste srečali s člani odprave. Si imate po vseh teh letih o tem podvigu sploh še kaj povedati?

»Ta srečanja so dovolj redka, da se jih nismo naveličali in da si zares imamo vedno kaj novega povedati. Spomini na Everest 1979 so knjiga s še vedno neprebranimi listi.«