O Bitnjah in lončkarjih

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. maj 2019 / 09:37  

Ljubiteljski zgodovinar Janko Proj v knjižici Lončkarji ugotavlja, da nekdanje poimenovanje Bitenjčanov z lončkarji izvira iz bogate lončarske preteklosti kraja.

Janka Proja iz Zgornjih Bitenj je splet okoliščin v mladih letih privedel do odločitve za poklic pravnika, kar je bila, pravi, velika napaka, saj sta ga od nekdaj zanimali zgodovina in narava. Z usmeritvijo na ti dve področji bi bil pri delu veliko bolj zadovoljen, je prepričan sedaj že upokojeni pravnik, ki pa v prostem času že leta odstira zgodovinske zanimivosti domačega kraja. Tako je nastala tudi nedavno izdana knjižnica Lončkarji: Bitnje skozi čas, v kateri ljubiteljski zgodovinar naniza vrsto povezav med poimenovanjem Bitenjčanov z lončkarji in nekdanjim lončarjenjem v tem kraju.

»Bitenjčani smo se pred desetletji pogosto srečevali z imenom lončkarji – v šoli, na veselicah pa tudi v tovarni. Zadal sem si, da to nekoč raziščem. O izvoru imena sem se pogovarjal tudi s starejšimi domačini, vendar sem dobil različne odgovore: da so ženske namesto s kanglicami po mleko šle kar z lonci, da so v njih nosili malico na delo, da je bil pri robu kmečkih peči lonček s skuhano šaro za berača,« je povedal avtor. Dodatni povod za raziskovanje lončarstva je bilo tudi dejstvo, da se je njegova žena Jana pred dvajsetimi leti začela ukvarjati s to obrtjo. »Postala je spretna lončarka in se je s tem tudi preživljala, jaz pa sem jo opremljal z informacijami o tehnologiji lončarjenja, ki me je zelo zanimala.« Ena njegovih prvih aktivnosti je bila sicer iskanje gline po bitenjskih grapah in travnikih. »Izkazalo se je, da imamo pestro glineno sestavo in tudi zelo kakovostno glino,« je dejal Proj, ki se je pri raziskovanju oprl na strokovnjake z različnih področij.

K raziskovanju pa sta ga najbolj spodbudila zgodovinska knjiga dr. Pavleta Blaznika Škofja Loka in loško gospostvo, ki omenja tudi Bitnje in lončarstvo, ter strokovni članek iz Loških razgledov o zanimivi najdbi pod Planico. »V članku je Andrej Pavlovec, tedanji ravnatelj Loškega muzeja, opisal, kako so Boncljevi iz Žabnice za Krančižam leta 1973 našli glineno posodo. Izkazalo se je, da gre za okoli petsto let star žgalni lonec, kakšne so izdelovali za idrijski rudnik, za žganje živosrebrne rude,« je razložil Proj ter dodal, da tudi strokovna literatura omenja lončarje iz freisinške posesti, izrecno iz Bitenj in Stare Loke, ter njihovo tesno povezavo z idrijskim rudnikom. Avtor se je poglobil tudi v idrijske zgodovinske vire in se povezal s člani tamkajšnjega muzejskega društva. Bitenjski in starološki lončarji so idrijski rudnik oskrbovali z glinenimi lonci vse od leta 1500 do 1652, ko je bilo evidentirano zadnje naročilo. Sloveli so po zelo kakovostnih loncih, v katerih so lahko opravili celo tri žganja rude. K temu je pripomogla kakovostna glina, ki so ji za večjo čvrstost morda dodajali tudi na tem območju prisoten kremen. To znanje bi po mnenju Proja v Bitnje utegnili prinesti bavarski priseljenci v času kolonizacije.

Najdba žgalnega lonca pod Planico po njegovem nakazuje, da so tam na odmaknjeni brežini Bitenjčani na črno žgali živosrebrno rudo. Ožganost lonca kaže na njegovo uporabo, poleg tega pa je za vasjo Bitnje tedaj potekala Starološka pot – znana trgovska in rudarsko-fužinarska pot, kjer bi lahko prodajali tudi nezakonito pridobljeno živo srebro, je razložil sogovornik.

Posebej se je posvetil tudi pogostosti priimka Hafner, ki v nemščini pomeni lončar, domačim imenom, povezanim z lončarjenjem (pr' Lončnk) in zapisom v cerkvenih knjigah o lončarskem poklicu Bitenjčanov. Pri zbiranju zgodovinskih informacij mu je bil v veliko pomoč 92-letni ljubiteljski zgodovinar in vaški kronist Lojze Zavrl. »O veliki uporabi gline priča tudi veliko število nekdanjih majhnih ''cegovnc'' oz. opekarn od Grenca do Stražišča. Omeniti velja še temelje rimske vile rustike v Spodnjih Bitnjah, kjer so našli keramične ostanke, ter staroslovanske grobove v Srednjih Bitnjah, kjer so bili tudi ostanki lončevine.«

Proj je na podlagi omenjenih zgodovinskih dejstev in lastnih ugotovitev prišel do zaključka, da poimenovanje Bitenjčanov z lončkarji ni iz trte zvito. »Poimenovanje je ostanek kulturne dediščine, na katero moramo biti ponosni,« je poudaril.

V petek, 10. maja, bo knjižico predstavil na Stražiški tržnici, sicer pa se skupaj s prijateljem Dragom Kodričem sedaj že posveča raziskovanju bitenjskih ledinskih imen.