Kot Esmeralda

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. maj 2019 / 14:53  

Napake, ki nas lahko drago stanejo, 1. del

Včasih se zdi, da je okoli nas veliko žensk, ki so podobne Poloni. Takšni, kakršna je bila pred več leti. Prepričane so, da bo vse lepo in prav, če se jim bodo prilagodili tako partnerji kot tudi prijatelji. Če bodo vsi, ki jim gredo na živce, sledili njihovim zahtevam in pričakovanjem.

S takšnimi ženskami sem že večkrat pokramljala, a brezuspešno. Ker se z njimi nisem strinjala, so vstale, mi zabrusile kaj neprimernega in odvihrale. Zmeraj mi je bilo hudo ob misli, da verjamejo, da bodo srečne le, če se bodo spremenili drugi, namesto one same.

Morda je Polona ena redkih, ki je doumela, da jo bo življenje še naprej teplo, če ne bo začela pometati pred lastnim pragom. V njeni življenjski zgodbi se bo lahko videl marsikdo. Srčno si želim, da bi še komu uspelo zagrabiti bika za roge in videti svet takšen, kot v resnici je, in ne takšnega, kot si ga slikamo v domišljiji.

Takole pripoveduje: »Ne vem točno, kdaj in kje so se začele moje težave, a bi skoraj dala roko v ogenj, da v primarni družini. Mama je bila zelo dominantna ženska, vsi smo jo morali ubogati. Nekako nas je prepričala, da se zmeraj motimo, da ima le ona zmeraj prav. V vsaki stvari je imela zadnjo besedo, tudi takrat, ko se je oglasil oče in hotel kaj reči. Če dobro premislim, je bilo odraščanje – vsaj zame – zelo lagodno. Bila sem brez skrbi, lena pravzaprav, saj sem vedela, da bo mama za menoj zmeraj ''počistila'', če bom naredila kaj narobe. Brat Mirko je bil sicer precej drugačen. Po duši je bil upornik in ni pristajal na tezo, da je mama nezmotljiva. Zato sva imela stalen ravs, ki se je pri bratovih petnajstih letih končal tako, da je nekega zgodnjega jutra na skrivaj pobral svoje reči in izginil. Dolgo časa nismo vedeli, kje se potika, a ko so ga policisti našli in ga pripeljali nazaj, sem se, pričakovano, strinjala z mamo, da je brat pacek in da je prav, da ga kaznuje, ker ji je zlomil srce. Kljub temu da je bil odličnjak, se je raje zaposlil in sam skrbel zase. Ko bi jo le ubogal! Z njegovo prihodnostjo je imela čisto druge načrte. Prepovedala mi je, da bi se družila z njim. Vrsto let sem jo ubogala. Žal. Kolikor vem, je brat ostajal v stikih le z očetom.

Ves čas sem bila pridna in ubogljiva punčka. Vpisala sem se na srednjo medicinsko šolo, tako kot je mama želela. Bila je prepričana, da bom, ko bom enkrat zaposlena ali v kakšnem zdravstvenem domu ali v bolnišnici, srečala kakšnega prijaznega zdravnika, s katerim se bom poročila. O svojih sanjah je pogosto razlagala celo na glas. Oče je bil tiho, jaz pa sem bila presrečna ob misli, da se bo kaj takšnega res zgodilo.

A človek obrača, bog obrne, pravi pregovor. V četrtem letniku sem se zaljubila v fanta, s katerim sva se skupaj vozila v Ljubljano. Na vlaku med Kranjem in končno postajo niti ni bilo zadosti časa, da bi se več kot toliko pogovarjala, zato sva se začela sestajati po različnih lokalčkih v bližini železniške postaje, medtem ko sva čakala na vlak. Bil je krasen fant, imela sva veliko skupnih interesov, rada sva igrala tenis, sanjala sva o prihodnosti, ko bova imela dovolj denarja, da si bova lahko kupila psa dalmatinca. Še danes ne vem točno, zakaj ravno tega, a tako je bilo.

Velika ljubezen, četudi skrita pred sokoljimi maminimi očmi, je rodila sadove. In to po komaj šestih mesecih, ko sem se zaposlila v bolnišnici med samimi mladimi in privlačnimi zdravniki!

Igor je bil študent prvega letnika, jaz s pripravniško plačo. Nobenega premoženja nisva imela, nič od nič. Njegovi so živeli v majhnem stanovanju, mi smo imeli sicer hišo, a vendarle …

Kaj storiti?!

Najprej sem morala povedati doma. To je bilo najtežje, saj sem po tihem računala na najhujše – da bo mamo kap zaradi mojega ''zločina''. To se seveda ni zgodilo, novico je na videz sprejela zelo mirno, kar mi je bilo še bolj sumljivo. Nič ni imela proti, ko sem povedala, da se bova z Igorjem poročila. Dovolila je celo, da se bo preselil k meni. Moj zlati ata je vzel nekaj kredita, ravno prav, da smo na podstrehi adaptirali dve sobi in kopalnico. Bila sem presrečna, saj sem upala, da sta moja zaljubljenost in sreča mamo spremenili v čisto drugo osebo.

Žal se to ni zgodilo. Tisto pravo nagajanje, prežeto z zlobo, se je začelo takoj po poroki. Če nisem takoj plačala vode, elektrike in še kake druge položnice, že je moral ata odklopiti eno in drugo. Igor ni smel imeti ključev vhodnih vrat, in to z obrazložitvijo, da mu ne zaupa, da jo lahko okrade, ko je ni doma. V hišo ga je lahko spustila le ona, nihče drug. Pogosto, zlasti v dežju, ga je pustila čakati pred vrati. Zvečer, ko sva šla spat, je tolkla z metlo po stropu, češ naj dava mir, da sva preveč hrupna. Njegovi prijatelji k nama niso smeli prihajati na obiske, tudi staršem je prepovedala vstop. Nasilje, ki je bilo v bistvu neotipljivo in po njenem storjeno z ''dobrimi nameni'', je začelo rahljati vezi med nama z Igorjem. Morda do tega niti ne bi prišlo, če bi se postavila na njegovo stran. Ker sem bila vzgojena, da ima mama zmeraj prav, sem se tolažila, da ima vse, kar počne, že kakšne skrite razloge, ki se bodo nekoč izkazali, da so bili za moje dobro.

Ko se je Emica rodila, je mama ukazala, naj se je Igor ne dotika. Študiral je kemijo in mama se je bala (!), da se sledi bogve kakšnih kemikalij držijo njegovih prstov tudi takrat, ko pride v stik s hčerko. ''Morda pa bi res morala poslušati mamo?'' sem omenila Igorju.

Nikoli ne bom pozabila tistega pogleda. Zelo žalosten je bil. Za trenutek se mi je celo zazdelo, da se bo razjokal. Nekaj časa je bil tiho, potem pa mi je dejal, da tako ne more iti več naprej. Da je moja mama uničila že vse, kar je lahko. Tudi mene. Pa da noče, da uniči še njega.

Ko se je zjutraj odpeljal na predavanja, sem stekla k mami in ji vse povedala. Tolažila me je, kolikor me je mogla in mi dopovedovala, da Igor ni pravi moški zame, da bo ona naredila vse, da bo zaščitila tudi Emico. Četudi nerada, sem ji verjela.

Ne vprašajte, kako je bilo, ko je Igor potem zahteval, da je dva dneva tedensko Emica pri njem! Mama ni računala na to, da mu bodo na centru za socialno delo ugodili! V mojem imenu jim je pisala grozljiva pisma, v katerih je Igorja obtoževala za vsemogoče stvari. Od tega, da je grdo delal z otrokom, da me je tepel, da je s kemikalijami, ki jih je prinašal s fakultete, hotel zastrupiti tudi njo. Na srečo mi za vse izmišljotine ni povedala, in ko me je klicala socialna delavka, nisem imela pojma, o čem govori.

Igor je bil zelo ljubeč očka. Emica ga je imela skoraj raje kot mene. Moja mama jo je zmeraj, ko se je vrnila od Igorja, razkužila. Češ da ne bomo dobili stenic, uši in podobnega.

Četudi se z Igorjem uradno še nisva ločila, me je spodbujala, da sem se lepo oblačila, da sem bila urejena, lepa in privlačna. Svojih sanj, da bi se vame zaljubil kakšen zdravnik, še ni pokopala. Po tistem, ko je noč in dan sedela pred TV-nadaljevanko o Esmeraldi, pa sploh ne!«

(Nadaljevanje prihodnjič)