Pozitivna izkušnja in vztrajnost

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. april 2019 / 17:50  

Nedavno promovirana doktorica znanosti dr. Ana Kavčič Pucihar se v disertaciji ukvarja s strategijami pri individualnem poučevanju otrok v glasbenih šolah. V pogovoru razkriva, kdaj imajo učenci glasbo rajši in so pri učenju uspešnejši.

Ana Kavčič Pucihar je leta 1999 diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in kot akademska glasbenica flavtistka in profesorica flavte začela poučevati v Glasbeni šoli Škofja Loka. Kasneje je zaključila še umetniško specializacijo in dosegla naziv flavtistke specialistke. Potem ko si je ustvarila družino, se je odločila za magistrski študij iz glasbene pedagogike, rezultat magistrske naloge pa je bil med drugim tudi učbenik Igramo se flavto. Pred petimi leti je na ljubljanski Akademiji za glasbo vpisala doktorski študij glasbene pedagogike. Zanimale so jo predvsem učinkovite strategije poučevanja pri individualnem pouku flavte. Kot Fulbrightova štipendistka je z družino pol leta preživela v ZDA, kjer je predavala na univerzi v Boiseju (Boise State University) in se ob tem študijsko posvečala tematiki, povezani z njeno doktorsko nalogo. Februarja letos je uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Učiteljeve strategije poučevanja pri individualnem inštrumentalnem pouku flavte v glasbenih šolah.

Ameriška izkušnja in raziskovanje različnih strategij poučevanja inštrumenta vam je zagotovo ponudila kar nekaj iztočnic, na katerih ste gradili doktorsko nalogo. V kakšno snov ste v zadnjih letih zagrizli?

»Danes je težava v tem, da vsa znanja, ki so se v dolgih letih pridobila in razvila na področju skupinskega izobraževanja, ne prehajajo tudi na področje individualnega glasbenega poučevanja. Ob odločitvi za doktorski študij je bil moj glavni cilj najti način, kako tisto, kar se je odkrilo na področju splošne in glasbene pedagogike ter psihologije, prenesti v individualno poučevanje inštrumenta.

Pri nas se srečujemo z osnovnimi vprašanji vadbe inštrumenta in motivacije otrok, potem pomnjenja in igranja na pamet, res pa je tudi, da učenci in učitelji ter tudi starši nimajo referenčnega materiala, na katerega bi se lahko zanesli in v njem našli odgovore na omenjena vprašanja. Tako je vsak učitelj pri delu z učencem prepuščen samemu sebi. Tu se zastavi večno vprašanje, koliko k temu pripomore talent in koliko trdo delo. Učitelji se vse prevečkrat zatekajo k pojasnilu, da je za dobre glasbene dosežke potreben predvsem talent.«

Hkrati pa sem od mnogih odličnih glasbenikov mentalistov slišal nasprotno, da je talenta zgolj deset odstotkov, vse ostalo pa je trdo delo. Kaj vi menite?

»Ah. Razgreta debata o tem traja že trideset in več let. So bolj pomembni geni ali okolje, v katerem mladi glasbenik odrašča in se šola? Švedski psiholog Karl Anders Ericsson je raziskoval ljudi z vrhunskimi dosežki v športu, glasbi in plesu. Zanimalo ga je, kako so prišli do odličnih rezultatov. Ugotovil je, da so gensko predisponirane predvsem fizične lastnosti, kot so višina, teža in druge telesne značilnosti, ni pa mogel potrditi obstoja kakršnihkoli gensko določenih lastnosti za uspeh.«

Učitelj je torej še kako pomemben pri razvoju in napredku učenca?

»Na vsak način. Sama sem se poglobila v razne modele prepoznavanja glasbene nadarjenosti, ki so jih oblikovali različni raziskovalci. Vse povezuje skupna točka trikotnik učenec – učitelj – starši, ki pri razvoju glasbenika igra zelo pomembno vlogo. Praktično vsak vrhunski glasbenik mora na različnih stopnjah šolanja imeti najmanj tri različne učitelje, pri čemer ima vsak od njih drugačno vlogo. Na prvi stopnji je najbolj pomembno, da učitelj v učencu vzbudi ljubezen do glasbe. Njegova sposobnost motiviranja in navduševanja je celo bolj pomembna kot glasbena koncertantna strokovnost. Na drugi stopnji, pri nas je to konservatorij, učenec potrebuje učitelja, ki je v koncertnem smislu že na visoki ravni in je temu primerno bolj zahteven do učenca. V tem obdobju učenec tudi izdela svojo tehniko, ki jo potem gradi vse življenje. V nadaljevanju je pomembno, da je mentor povezan z mojstrskimi učitelji, da svojega učenca potem priporoči v razred katerega izmed njih. Ti so med seboj povezani in poznajo ključne ljudi v svetu glasbe. Mojstrski učitelj je tisti, ki iz množice dobrih izbira vrhunske glasbenike. Ne ukvarja se več z motiviranjem.«

Pomemben korak za glasbenika je potem možnost solističnih nastopov in igranja v vrhunskih orkestrih in na velikih glasbenih odrih ...

»V ZDA se takim ljudem, ki so pomembni, ko gre za nastope mladih izvrstnih glasbenikov, reče ''gate keeper'' – neke vrste vratar v svetu glasbe. To so direktorji festivalov, orkestrov, glasbeni menedžerji in drugi pomembni ljudje, ki so na odločilnih funkcijah in glasbenikom lahko odprejo prava vrata. Študenti bi morali pridobiti tudi znanje o tem, kako pristopati do teh odpiralcev vrat in se naučiti pravil igre.«

Vrniva se k vaši disertaciji, v kateri ste obravnavali tudi, kako pravilno usmerjati nadarjene učence. Iz kakšnega temelja ste izhajali?

»Glenn Schellenberg je leta 2004 objavil prelomno študijo, v kateri je dokazal, da že devetmesečno igranje klavirja oziroma obiskovanje prvih glasbenih korakov po Kodalyjevi metodi vodi k dvigu generalnega inteligenčnega kvocienta pri šestletnih otrocih, ki se poprej nikoli niso ukvarjali z glasbo. V nadaljnjih študijah so raziskovalci dokazali, da se ta učinek ohrani tudi v odrasli dobi. Da pa so učinki pri tem optimalni, mora biti učenje inštrumenta osebna izkušnja.«

Ki je lahko dobra ali slaba. Mnogi otroci zaradi neustreznega pedagoškega pristopa že v nižjih glasbenih šolah odnehajo.

»To je ena mojih najhujših ran, zakaj neki otrok odneha. Zelo pomembno je, da je učenje inštrumenta za otroka pozitivna izkušnja. To mora soditi v vsako učinkovito učiteljevo strategijo poučevanja. Ključ je učiteljeva komunikacija z učencem, kako ga na različnih stopnjah znanja usmerja k vadbi.«

Kako v posameznem učencu prepoznati, ali bo lahko s talentom in vztrajnostjo dosegel neki zadovoljiv nivo igranja, da ne rečem, da bo izstopal?

»Pogosto se dogaja, da ravno otroci, ki so sprva najbolj samosvoji, potem dosežejo največ. Sama sem se na podlagi dolgoletnih izkušenj odločila, da nobenega otroka že vnaprej ne določim, ali bo iz njega kdaj postal glasbenik ali ne. Raje mu na vsaki uri ponudim čim več, kar znam. Učencem poskušam čim bolj zaupati, da se bodo tudi oni pri vadbi in igranju čim bolj potrudili. Kot učiteljica na tak način gradim odnos z učencem. Če je odnos dober, potem lahko delamo čudeže. Sama pri svojih učencih gradim na vztrajnosti. Številne študije dokazujejo, da je vztrajnost element, ki je ključen pri tem, ali se bo nekdo razvil v vrhunskega glasbenika ali pa vsaj v navdušenega amaterskega glasbenika.«

Pri tem, koliko otroci vsaj v prvih letih vadijo, je zagotovo pomembna tudi podpora staršev?

»Vsekakor. Pohvala je lahko pozitivna ali pa tudi ne. Pohvala, ki jo starš da otroku – na primer: ''Joj, kol'k si pa ti talentiran, tebi pa res ni treba toliko vaditi!'' – lahko naredi ogromno slabega, nasprotno temu pa je dobra pohvala otroku za trud in njegov angažma pri učenju. Trud je nekaj, za kar se vsak otrok vedno znova odloči, ali ga bo uporabil ali ne. Žal pri nas trud velja za znamenje, da otrok ni dovolj talentiran in mora veliko vaditi.

Omenjeni psiholog Ericsson je postavil pravilo, da je za vrhunskost v kateri koli panogi potrebnih deset tisoč ur namenske vadbe. Ko nekaj odigraš, to analiziraš in ugotoviš, kaj se da še izboljšati in kako boš to izpeljal. Taka vadba vodi k razvoju in napredovanju, seveda pa zahteva tudi motivacijo posameznika.«

Kako boste znanje, ki ste ga pridobili s pisanjem doktorata, spravili v življenje?

»Pravzaprav v vsakodnevnem življenju tako raziskujem kot poučujem v svoji zasebni glasbeni šoli Glasbénium in na Glasbeni šoli v Kamniku. Učim flavto, v Žabnici vodim glasbeni vrtec, poučujemo pa tudi druge inštrumente. Že se pripravljamo na vpis v novo šolsko leto. Vodim tudi seminarje za učitelje glasbenih šol tako doma kot v tujini. V maju z možem Blažem na enega takih seminarjev odhajava na Švedsko. V načrtu imam visokošolski učbenik za bodoče učitelje inštrumenta, ki ga bom pripravila v sodelovanju s profesorji z Akademije za glasbo.«

Prav na akademiji bi vaše znanje lahko še bolj prišlo do izraza?

»Imam naziv asistenta za specialno didaktiko pihal na akademiji za glasbo, kjer se dogovarjamo za sodelovanje. Seveda želim na znanstvenem področju dodatno doprinesti k njeni prepoznavnosti v svetovnem merilu, in to prav na področju strategij poučevanja pri individualnem inštrumentalnem pouku, ki je podhranjeno v svetovnem merilu, ne le pri nas.«