V šoli imamo tri vrste otrok

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. april 2019 / 18:20  

Za boljšo šolo (16)

Če zelo posplošeno pogledamo otroke v šoli, bi jih lahko v grobem razdelili v tri skupine. Skoraj dvajset odstotkov imamo nadarjenih otrok, približno enak obseg otrok z učnimi težavami, vmes pa je velika skupina »povprečnih« učencev.

Sistem odkrivanja nadarjenih v osnovni šoli je deležen veliko kritik in nezaupanja, saj po mnenju strokovnih delavcev skozi sito pride preveliko število »nadarjenih«. Včasih smo nadarjenost razumeli kot splošno inteligentnost, sedaj veljavna definicija pa pozna veliko vrst nadarjenosti oziroma talentiranosti. Postopek evidentiranja nadarjenih se pri nas začne na predlog učiteljev tretjega razreda, v četrtem razredu pa so ti učenci testirani. V naši šoli, kjer večinoma prisegamo na šolsko uspešnost in akademska znanja, ki se kažejo predvsem v odličnih ocenah, tako mnogi učenci, predvsem fantje s slabšimi ocenami, niso prepoznani kot nadarjeni in sploh niso testirani. Zamujeno lahko kasneje popravijo učitelji višjih razredov, saj učenci test nadarjenosti lahko opravljajo vse do devetega razreda. Za te učence se v šoli poleg rednega pouka pripravijo še prilagojeni individualni programi. Tem dodatnim programom pa se tudi najbolj sposobni radi ognejo oziroma izberejo »sproščujoče«, saj so že tako preveč obremenjeni z raznimi tekmovanji in zunajšolskimi dejavnostmi.

Druga skupina otrok na nasprotni strani krivulje pa so učenci z različnimi vrstami učnih težav, ki se kažejo v obliki slabšega učnega uspeha in nedoseganja določenih učnih ciljev na več ali na posameznih področjih učenja. Tem otrokom so šole dolžne nuditi petstopenjski model pomoči. Najprej mora otroku pri rednem ali dopolnilnem pouku pomagati učitelj, ki ga poučuje. Sledi pomoč šolske svetovalne službe. Na tretji stopnji se učenec vključi v individualno in skupinsko pomoč, ki jo je dolžna organizirati vsaka šola. Če pomoč otroku na prvih treh stopnjah ne zadošča, šola in starši zaprosijo za sodelovanje zunanje ustanove in strokovnjake, ki izvedejo diagnostično testiranje in šele na osnovi njihovih mnenj se v primeru ugotovljenih specifičnih primanjkljajev na posameznih področjih učenja začne postopek pridobivanja odločbe. Ta otroku omogoča prilagojeno izvajanje pouka. Tudi takšnih otrok je po šolah najmanj petina.

Tretja, največja skupina učencev je izredno heterogena. To so najbolj spregledani otroci – »anonimneži«, ker ne želijo v ničemer izstopati, so praviloma prijazni do šolskega osebja, nimajo disciplinskih težav z vrstniki in učitelji in želijo kar najbolj neopazno preživeti šolski vsakdan. V tej veliki skupini se na eni strani skrivajo izredno sposobni in talentirani učenci s povprečnimi ocenami, zadržani in molčeči, ki ob učiteljevih vprašanjih redko dvigujejo roko in dajejo vtis, da vse znajo. Ti otroci zaživijo šele v srednjih šolah, če jim uspe izbrati pravo. Na drugi strani skupine »anonimnih« so učenci, ki kljub primernim sposobnostim niso preveč motivirani in zainteresirani za učenje in jim šola predstavlja nujno zlo. Do solidnih ocen jim pomagajo priti starši in najeti inštruktorji, saj odklanjajo učno pomoč učiteljev.

Strokovni delavci šol se opisanih problemov večinoma zavedajo in treba bo nekaj spremeniti. Šolska zakonodaja predvideva kar nekaj možnosti za izboljšanje odnosov med učenci in učitelji, npr. svetovalne ure za učence, tedenske razredne ure, individualizacijo in diferenciacijo pouka …