Najbolj zasedena pediatrinja

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. april 2019 / 09:52  

Hermina Krese je pediatrinja 34 let. Tržiška pediatrinja, že kar nekaj let sploh edina na tem koncu za predšolske otroke in šolsko mladino, naj bi imela celo največ opredeljenih pacientov med slovenskimi pediatri – 2600 jih ima. Na dan jih povprečno pregleda med petdeset in osemdeset, najhujši so zimski meseci. Kot pravi, celoten tim dela čez mejo zmogljivosti in že fizično ne zmorejo več, a novih pacientov ne smejo odkloniti.

Otroka ne moreš pregledati v nekaj odmerjenih minutah, najprej poudari Hermina Krese, dr. med, specialistka pediatrije. Včasih potrebuje nekaj minut samo za to, da otroka prepriča, da odpre usta. »Nič ne moreš prehiteti, sicer otrok lahko postane nemiren, jokav in težko opraviš temeljit pregled.« Kresetova pravi, da se v letih njene dolgoletne zdravniške prakse odnos med njo in starši ni bistveno spremenil. So pa starši postali zahtevnejši, veliko informacij dobijo na spletu in forumih, ki jih včasih zavedejo. Kar pa se je bistvenega spremenilo in kar jo tudi najbolj moti, je, da je med zdravnika in pacienta prišel računalnik: »Vse več je administracije in ne bi rekla, da mi računalnik bistveno olajša delo. Doslej so se kot učinkoviti izkazali le e-recepti, elektronske napotnice ne. Precej zamudno je postalo pisanje napotnic, iskanje šifer za specialiste, diagnozo, velikokrat sistem ne deluje.«

Koncesija ji omogoča več svobode pri odločanju

Letos bo dvajset let, kar so Hermini Krese podelili koncesijo. Kar pomeni, da je zasebnica s podeljeno koncesijo v javnem zdravstvu. »Takrat sem ravno dobro prišla s specializacije na delo v tržiški zdravstveni dom. Motilo me je, da določenih stvari nisem mogla narediti po svoje oziroma se je bilo treba za vse, kar sem predlagala, dogovarjati; ko sem na primer predlagala dodatno opremo, preureditev prostorov, dodatna strokovna izobraževanja. Koncesija mi je bila izziv in ni mi žal. Leta 2015 smo še z dvema zdravnicama družinske medicine odprle prizidek k Zdravstvenemu domu Tržič, Ambulatorij, v katerega smo same investirale. Za svoj delež investicije sem vzela visok kredit, ki ga še odplačujem. Še vedno se tudi najde kdo, ki vpraša, koliko stane pregled pri meni. Nič. Sprejemam paciente z urejenim zdravstvenim zavarovanjem. Imam podeljeno stoodstotno koncesijo zdravstvene zavarovalnice, plačan imam glavarinski količnik, enako kot ga ima pediater v javnem zavodu – za enako delo dobim enako plačilo. Res pa moram s sredstvi, ki jih dobim od zdravstvene zavarovalnice, poskrbeti sama za vse; od nakupa toaletnega papirja, plačila elektrike, vzdrževalca, medicinske sestre do pregledov v laboratoriju za svoje paciente ... Obvezna sem tudi izvajati dežurstva, jih pa trenutno oddajam, proti plačilu seveda. Sem pa po drugi strani svobodna pri odločitvah glede nabave opreme in medicinskih pripomočkov. Vsaka svoboda seveda nekaj stane, tako na bolniški dopust ne smem iti in trdo je treba delati. Glavarinske količnike, kot nam jih za našo ambulanto prizna in plača zavarovalnica, v letu presežemo že oktobra, novembra. Potemtakem bi paciente lahko nehali sprejemati že tedaj: to morda lahko naredi zobozdravnik, pediater ne.« Kresetova ne vidi ovir za podeljevanje koncesij na primarnem nivoju javnega zdravstva, da je le pregled nad delom transparenten, da so postavljena jasna pravila.

Avtobus za petdeset potnikov, a vozi jih sto?

Pred desetimi leti je bila v tržiškem zdravstvenem domu ukinjena šolska ambulanta, ker je šla šolska zdravnica drugam. Novega zdravnika niso dobili, zato je Kresetova prevzela še šolsko mladino. Obravnava predšolske otroke preventivno in kurativno ter vse šolske otroke kurativno. Preventivno šolske otroke (sistematske preglede na primer) pregleduje upokojena zdravnica. »Kljub temu da imam 2600 opredeljenih pacientov, jih ne smem nehati vpisovati, ker sem edina na tem območju. Lani je bilo na Tržiškem 155 rojstev, kar je trideset več kot predlani. Potem so še priseljevanja, kar tudi pomeni dodatne paciente,« je ponazorila Kresetova, dodala pa, da se zares trudijo, da mladi pacienti preobremenjenost čim manj občutijo. »Do zdaj se kaj dosti nisem ukvarjala s tem, da imam toliko pacientov, ampak zdaj je pa šlo res čez mejo. V naši ambulanti povprečno pregledamo od petdeset do osemdeset otrok na dan, najhujši so zimski meseci. Imam sicer strokovni in pridni sodelavki, dipl. medicinsko sestro in še srednjo medicinsko sestro, a bi se glede na potrebe morali razširiti še za en tim, 2600 pacientov je preveč; to je tako, kot bi v avtobus s petdesetimi sedeži vozili sto potnikov. Če so vrtci prepolni, otroka lahko odklonijo; pri nas pa tako ne gre. Nekoliko nam je uspelo olajšati delo na način, da smo omogočili spletno naročanje na pregled in naročanje receptov ter napotnic.«

Pri takšnem številu opre­deljenih pacientov je upr­avičen strah pred zag­otavljanjem varnosti obravnave. »Tudi to sem že sprožila pri zdravstveni zavarovalnici, po prvomajskih praznikih se bomo dobili skupaj s tržiškim županom in bomo stvari predebatirali,« je povedala sogovornica in poudarila: »Starši imajo pravico, da dobijo stoodstotno storitev za otroka. Otrokove bolezni ne morejo odložiti in priti na pregled šele čez nekaj dni. Mlade družine se včasih težko znajdejo, otrokov prihod je za starša velika sprememba in tudi zdravstvena vzgoja s preprečevanjem dejavnikov tveganja za zdravje se mora začeti v najzgodnejših otrokovih letih. Imamo kar nekaj otrok, ki imajo hujše in kronične bolezni.«

Odziv Hermine Krese na aktualne težave v primarnem zdravstvu, družinski medicini in pediatriji je kvaliteten dogovor: »Ministrstvo, zdravstvena zavarovalnica, politika v splošnem bi nam morala zagotoviti pogoje za delo, dovolj časa za paciente in dovolj kadra. Saj mladi zdravniki še vzamejo za specializacijo pediatrijo, a se za delo več odločijo na sekundarnem nivoju. Imamo pa na srečo na področju obravnave otrok in mladine – v nasprotju z družinsko medicino – še vedno dobro povezanost, komunikacijo med primarnim, sekundarnim in terciarnim nivojem.«