Stresov Leksikon filozofije kot berilo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. april 2019 / 14:42  

Pri katoliških svetih mašah se berejo odlomki iz Svetega pisma. To pot pa preberimo nekaj odlomkov iz Leksikona filozofije, ki ni sveta, je pa modra in poučna knjiga. Sestavil ga je Anton Stres (roj. 1942), doktor teologije in filozofije, upokojeni ljubljanski nadškof in gost 128. Glasove preje.

Tako kot Sveto pismo tudi leksikoni niso knjige, ki bi jih morali brati od prve do zadnje strani in lepo po vrsti. Začnemo lahko kjerkoli in s tistim branjem, ki nas v danem trenutku najbolj zadeva in zanima.

O filozofiji, človeku in njegovi sreči

»Že pri prvih utemeljiteljih metafizike je razvidno, da filozofija kot ljubezen do modrosti obsega dva pola te modrosti: teoretično znanje ali zrenje tega, kaj je res in najbolj res, ter praktično vedenje o tem, kaj je (najvišje) dobro. Filozofija, ki je nastala kot reakcija na grško mitologijo in na sofistično (zlo)rabo vedenja za ideološko prepričevanje ljudi in politično, govorniško manipuliranje z njimi, ni zrasla samo iz teženja po razumskem in logično doslednem mišljenju, ampak tudi iz potrebe po pravi duhovnosti in morali, ki naj ljudi pripelje do sreče. Teoretično znanje o prvih počelih in vzrokih, ki ne seže samo v najgloblje izvire vsega, kar je, ampak zajema tudi vso širino vsega, kar je, ni edini in v začetku tudi ne prvi namen filozofije. Za 'ljubezen do modrosti' so praktična življenjska vprašanja o sreči in smislu življenja prav tako in še bolj pomembna. Tako bo ostalo ves čas njene zgodovine, le da bo včasih bolj v ospredju teoretičen spoznanjski, drugič pa praktičen življenjski in vrednostni vidik. (Iz gesla Filozofija, str. 266)

»Spraševanje po človeku pa je edinstveno, ker se nanaša na samega tistega, ki sprašuje. Sprašuje lahko le tisti, ki ne ve, a hkrati ve, ki se zaveda, da ne ve: 'Vem, da nič ne vem.' (Sokrat) Samega sebe človek popolnoma ne razume, sam sebi je uganka in skrivnost. Narava okoli njega ni odgovor na njegovo vprašanje, kajti človek je bitje, ki uresničuje samega sebe, ki samega sebe dela. To poteka na različnih ravneh. Človek je bitje, ki živi, ki se zaveda sebe in sveta ter spoznava vse, kar je; je svobodno bitje, ki se odloča ter se pri tem sprašuje, kaj je dobro in prav; ki komunicira z drugimi in se z njimi pogovarja; ki dela, da preživi in z delom spreminja svoje okolje; ki živi v skupnosti z drugimi, čustvuje ter goji prijateljstvo in ljubezen. Ne nazadnje, svoje bivanje dojema kot vprašljivo, ki ni samoumevno, in se zato sprašuje: čemu? Glede na te različne razsežnosti človekovega bivanja so različni misleci še posebej poudarili nekatere od njih ali pa so jih celo postavili kot osrednje, bistvene in odločilne.« (Iz gesla Človek, str. 127–128)

»Vprašanje nesmrtnosti duše se mu zdi vedno manj pereče, ker je človekova prva naloga, da z odpovedjo svojim individualističnim željam in z askezo premaga tudi strah pred smrtjo. Premišljevanje o vesoljstvu, njegovem redu in usklajenosti nas mora potolažiti v naših izgubah in žalostih. Kakor se človek ne sme predajati žalosti v nesrečah, se ne sme predajati jezi in drugim strastem. Notranji mir duše je možen tudi sredi množice dolžnosti in opravil. Krepost ali dostojanstvo, ki je v premagovanju strasti, je edina resnična dobrina, za katero si moramo prizadevati in po njej hrepeneti. S tem dosežemo tudi resnično notranjo svobodo in srečo.« (Iz gesla Seneka, str. 782)

»Sreča ali srečnost je torej v razcvetu in izpopolnitvi vseh človekovih zmožnosti, posebno najvišjih. Najvišja vrlina najbolj osrečuje. Ta pa ni v praktični modrosti in razsodnosti, ki ostaja na ravni življenjskih zadev in je torej vezana na človekovo dvoumno stanje, kjer se mešata najvišje in najnižje, duh in telo, minljivost in večnost. Nad to naravo je namreč um in njegovo značilno delovanje je zrenje ali kontemplacija (theoria). Ta se ne ukvarja z zadevami tega življenja, ampak sama s seboj, je torej cilj sama sebi. Um zre samega sebe in to je po Aristotelu dejavnost, ki presega človeka. Šele ta pripelje človeka v popolno, božansko srečnost, saj je hkrati tudi njegova najvišja izpopolnitev.« (Iz gesla Sreča ali srečnost, str. 836)

Filozofinja, ki je živela kot v pasijonu

Ker je to pisanje objavljeno prav na veliki petek 2019, si v leksikonu preberimo še življenjepis filozofinje, katere življenje je bilo pravi pasijon. »Stein, Edith (1891–1942) je bila filozofinja judovskega rodu, ki je postala katoličanka in vstopila v redovniški red bosonogih karmeličank, kjer je dobila redovno ime sestra Terezija Benedikta od Križa. Rodila se je v šlezijskem glavnem mestu Breslau (danes Wroclaw). Družina je bila številna, oče ji je umrl, ko je bila stara eno leto, in energična mati je sama nadaljevala vodenje trgovskega podjetja in omogočila otrokom solidno šolanje. Nadarjena Edith je preskočila nekaj let šolanja in maturirala z odliko. Na univerzah v Wroclawu, Göttingenu in Freiburgu je študirala psihologijo, zgodovino, germanistiko in filozofijo. Doktorirala je pri Husserlu v Freiburgu z disertacijo, posvečeno vprašanju vživljanja ali empatije, zatem je bila dve leti njegova asistentka. Ob branju avtobiografije Terezije Avilske se je iz ateizma spreobrnila v katoliško vero. Kljub izvrstnemu doktoratu se je na več univerzah zaman poskušala habilitirati za univerzitetno predavateljico. Zato je poučevala na katoliških šolskih ustanovah v Speyerju in Münstru ter se med drugim posvečala tudi ženskemu vprašanju in vprašanju vzgoje deklet. Ko je Hitler prevzel leta 1933 oblast in začel odkrito preganjati Jude, je Edith Stein pisala papežu, naj javno obsodi to preganjanje. Odgovora na pismo ni dobila, štiri leta pozneje pa je papež obsodil nacizem z okrožnico Mit brennender Sorge. Da ne bi šolski zavod v Münstru, kjer je bila zaposlena, trpel posledic zaradi zaposlene Judinje, je sama dala odpoved in 14. oktobra 1933 stopila v karmeličanski samostan v Kölnu. Leta 1938 se je skupaj s svojo rodno sestro Roso, ki je tudi postala katoličanka in delala v samostanu, preselila na Nizozemsko v Echt. Ko so leta 1940 Nemci zasedli Nizozemsko, so pustili pri miru Jude, ki so bili kristjani, dokler ni nizozemska škofovska konferenca 26. julija 1942 javno obsodila nacističnega preganjanja Judov. Tedaj so se nacisti maščevali tudi nad krščenimi Judi in jih 244 aretirali v začetku avgusta 1942 ter jih poslali v plinske celice v Auschwitz-Birkenau. Tam je bila 9. avgusta skupaj s svojo sestro Roso umorjena tudi Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra 1998 razglasil za svetnico in naslednje leto za sozavetnico Evrope …« O njenem filozofskem in teološkem delu se lahko poučimo v leksikonu. Njeno življenje pa je bilo res pravi pasijon.