Velika noč na Gorenjskem nekoč

Velikonočno galerijo na osrednjih dveh straneh smo pripravili s pomočjo Gorenjskega muzeja v Kranju. V njihovi fototeki so tudi stare velikonočne fotografije, leta 2014 so jih pokazali na priložnostni razstavi, tu pa so na ogled za zmeraj …

Ogled galerije uvedemo s Finžgarjem. Če bi se vprašali, kateri je najlepši opis nekdanje velike noči na Gorenjskem, potem bi se lahko brez dvoma odločili za Finžgarjevega. Leta 1952 se je spominjal velike noči v svojem otroštvu, se pravi okrog leta 1880. Preberimo, kako je opisal gorenjski velikonočni blagoslov. »Zvečer na Veliko soboto pa se je pričela slovesna priprava na velikonočni žegen. Dotlej je bilo vse dvorišče pometeno, hiša – soba – s klopmi vred poribana. Domači možaki že na pol praznično oblečeni so sedeli krog peči; javorova miza je bila pogrnjena z belim platnenim prtom. Takrat pa je mama postavila na mizo lepo pisan jerbas. Edino za žegen je bil določen. Otroci smo obstopili mizo in gledali, gledali. Iz shrambe je prinesla gospodinja najprej velik kolač. Vsa soba je zavonjala po njem. Mati ga je kot svečenica postavila v jerbas in nam razlagala: 'Kolač pomeni Kristusovo bridko trnovo krono. Za vas jo je Zveličar ves krvav nosil na glavi. Otroci, zahvalite Ga, ko boste jedli sladki kolač!' Na klopi poleg mize si je mati že pripravila tudi vse drugo za žegen. Ob robu jerbasa je zataknila štiri bele korenine hrena. 'Lejte, otroci! Ta hren pomeni tiste strašne žeblje, s katerimi je bil Zveličar pribit na križu. Skozi roke in noge. Če se vi zbodete samo z drobnim trnom, že javskate. Zveličar pa je pretrpel debele žeblje skozi roke in noge – vse za naše odrešenje.' Ko je mati to uredila, je segla po rdečih peterih pirhih. Te je položila v sredino kolača. 'Lejte, rdeči pirhi pomenijo petero Jezusovih ran: vsaka roka eno, vsaka noga po eno in tudi v srce še ena velika rana, narejena s sulico.' Nemi smo stali krog mize. Kar bolele so nas te strašne Jezusove rane. Nazadnje je prinesla mati iz shrambe suho gnjat. Lepo je bila zavita v belo prtenino. Ko jo je polagala v jerbas, je govorila: 'To suho meso pa pomeni Jezusovo mrtvo truplo, ki sta ga snela s križa Nikodem in arimatejski Jožef, ga zavila v belo platno in ga položila v grob.' Tako je končala mati to staro obredno dejanje in jerbas zagrnila z belo tančico, ki je imela ob robu jerbasa lepe šopoteljne, na sredi pa uvezeno sladko ime Jezusovo.« Materinemu nauku je sledil očetov. »Takrat se je za nas oglasil še oče od peči: 'Na jutrišnje jutro je pa Jezus vstal iz groba, da je vsa straža popadala od strahu po tleh. Ko je pa straža, vsa zbegana, pritekla povedat, kaj se je zgodilo, so veliki duhovniki in starešine dali vojakom mnogo denarja in rekli: 'Recite, učenci so prišli ponoči in so ga ukradli.' Skušali so zakriti svojo hudobijo z lažjo. Otroci, bojte se laži. Hudo grda je.«

In potem je prišlo jutro velike nedelje. »Ko se je dodobra zvečerilo, so že po vseh hišah gorele luči. Razen starčkov in bolehnih je vsa družina čula in čakala jutra. Takoj po drugi uri v jutru so zagrmeli topiči ob cerkvi, zvonovi so zapeli svoje posebne napeve in kmalu, še pred zoro, so že prihajali starčki in starice proti cerkvi, da molijo vstalega Zveličarja. Od vseh plati pa so že prihajala dekleta, na svoj način praznično oblečena, ki so nosila pripravljeni žegen na glavah. Vsaka vas je poznala svoj kraj v cerkvi, kamor naj postavi lepi jerbas za blagoslov. Po blagoslovu pa so se razvile pisane vrste deklet, z 'žegnom' na glavah, vsaka proti svoji vasi. Po hišah so se zbirale družine in čakale, da gospodar odgrne jerbas in začne vsem po vrsti deliti od žegna. Vse je bila ena sama svečanost, pesem veselja in sreče – edinstvena v letu na to Sveto Veliko noč.«

Za branje le toliko, galerija je namenjena gledanju. Oglejmo si fotografije gorenjskega velikonočnega dogajanja, večinoma so iz let pred drugo svetovno vojno. Posredovali sta nam jih Mateja Likozar in Jelena Justin, strokovni sodelavki Gorenjskega muzeja v Kranju, obema najlepša hvala.