Anton Mlinar doma v Kamniku in med knjigami / Foto: Gorazd Kavčič

Vprašanja življenja in smrti

V tem »snovalnem« prikazu fenomena velike noči ne smemo ostati le na njegovi ljudski, folklorni ravni. O njem je treba premišljevati, se o njem pogovarjati. In tako je nastal tudi ta nekoliko učeni pogovor. V njem se sogovornika tikava, bila sva sošolca v žirovski osnovni šoli … Dr. Anton Mlinar, teolog in filozof, rojen v Žireh (1952), živi v Kamniku

»Moje gledanje na veliko noč ni (več) povezano s teološkim tolmačenjem vstajenja kot ''življenja po smrti''. Jezusova smrt ni bila posledica izdaje ali presoje sodišča (krivda), temveč je bila izročitev …« (A. Mlinar)

»Prepoceni je zadovoljiti se s trdilnim stavkom o življenju po smrti, o žrtvovanju, o Jezusu kot žrtvi … Velika noč ni ''krščanska'', temveč se krščanstvo poraja iz nje. Noč je simbol negotovosti. Je izkušnja, ne ideja, prepričanje ali gotovost. Je del širše biblične dediščine …« (A. Mlinar)

Kaj je življenje in kaj smrt? Smrt naj bi bila le del življenja, tako kot rojstvo, ne pa neka velika skrivnost, nekaj, po čemer ni nič ali pa se vse skupaj nadaljuje oziroma na novo začne … Tebi so ta vprašanja domača, vsaj na teoretski ravni. Kako pa jih doživljaš osebno? Kot Tone, ki ima svoje enkratno življenje in bo enkrat umrl …

»Ko sem pred leti prebral Ethical know-how Francisca Varele, se mi je vrsta vprašanj, povezanih z mojim življenjem in poklicem, postavila na novo. F. Varela povsod poudarja temeljno razliko med vedeti, kaj (filozofsko spoznanje), in vedeti, kako (etično spoznanje). Tudi tvoje vprašanje se lahko glasi ''Kako je življenje in kako smrt?''. In v nadaljevanju si vprašal: ''Kako pa jih doživljaš osebno?'' To je to. V območju kaj se išče gotovost, v območju kako se negotovosti ne bojiš; z njo živiš. V območju kako ni treba biti hudo pameten, da uvidiš, da se je sodobni človek najbolj distanciral do sveta prav v tematiziranju življenja in smrti. Kar je našel v naravi obeh, je pri sebi zanikal, da bi lahko oba, življenje in smrt, obravnaval kot predmeta spoznanja. V razmerju med obliko in funkcijo (prva človeška koncepta) je mogoče razbrati značilnost te distance: oblika je podrejena delovanju (function-to-form). Človek gradi hišo eno leto, potem ga hiša oblikuje sto let; gradi svoj svet, v katerem bi bil rad neodvisen od sveta, potem pa ga ta svet oblikuje. Tu pa je smrt, ki vedno pride, neprehodna ovira. Preveč lahko je reči, da je ta zadrega plod sodobne civilizacije. Zanikanje je vzorec civilizacije kot take zadnjih deset tisoč let. Sodobna kultura ga je opremila z velikansko močjo, ki ni taktilna.

Tudi sam sem potopljen v ta kulturni vzorec. Kako doživljam življenje in smrt osebno? Zaustaviti se moram ter slišati svoje dihanje in bitje srca. Konkretno življenje me sproti opremlja z omejitvami, ki jih predstavlja smrt, če gledam nanjo kot moški (konec), ali umiranje, kar je bolj ženski obraz te omejitve (nov začetek). Ni lahko biti izpoveden, ker mi moj ''jaz'' (sebstvo), ki se ga oklepam, da bi se izognil negotovosti smrti, pravi, da ne povej, ne zaupaj. To je Descartesov ''cogito'', ki je sam. Presenečajo me vprašanja in komentarji še ne petletne hčerke, v kateri se že poraja skrb za svojega bratca, za mamo in zame. Ob njej odkrivam pristnost poslušanja in govorjenja. Doma nam je veliko do tega, da ne bi ustvarjali tabu tem ali se zadovoljevali s poceni odgovori o življenju (in smrti). Prav način življenja, ki ga prežema skrb za življenje, je pot, na kateri sem odkrit glede smrti, glede njene solidarnosti in minljivosti kot take. Ne bojim se je, tudi življenja ne.«

Če prav razumem, je osrednja točka velikonočne skrivnosti in krščanstva nasploh Kristusovo vstajenje po smrti na križu v večno življenje. Tako tudi sveti Pavel: »Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna.« (1 Kor 15,14). Sicer pa: ali ni tako že od nekdaj tudi v naravi: seme, ki pade v zemljo, najprej umrje, potem pa vzklije v novo življenje, ki sicer ni večno … Kakšna je tvoja razlaga? To te sprašujem tudi zato, ker si bil najprej teolog, potem pa si kot filozof postal eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za okoljsko etiko, z nebeških si se ozrl tudi na zemeljska vprašanja …

»Moje gledanje na veliko noč ni (več) povezano s teološkim tolmačenjem vstajenja kot ''življenja po smrti''. Jezusova smrt ni bila posledica izdaje ali presoje sodišča (krivda), temveč je bila izročitev. Velika noč odkriva Jezusovo življenje na novo (vsi krščanski prazniki so velikonočni). Tu bi kazalo vključiti interpretacijo Reneja Girarda, a to je druga zgodba. Prepoceni je zadovoljiti se s trdilnim stavkom o življenju po smrti, o žrtvovanju, o Jezusu kot žrtvi. Zaveže ti usta za globlji razmislek o izročilu, ki presega krščanstvo. Velika noč ni ''krščanska'', temveč se krščanstvo poraja iz nje. Noč je simbol negotovosti. Je izkušnja, ne ideja, prepričanje ali gotovost. Je del širše biblične dediščine in kulture želje. Trdilni teološki stavki lahko osvetlijo zadrego spričo religiozno-zgodovinskega konteksta, v katerem je neumrljivost (obljuba večnega življenja po smrti) stopila v ospredje interpretacij. Ko se je v gnosticizmu pojavilo (telesno) življenje kot nekaj nevrednega, telo kot breme, potomstvo kot neželeno ipd., je obljuba nesmrtnosti hkrati pomenila več ''svetnosti'' in globljo vpetost v oblikovanje človeškega sveta.«

Zdi se, kot da je težnja k večnemu življenju v človeški naravi. Hkrati pa je človek le del narave. Človek si je že domišljal, da je nad naravo, v okoljski krizi pa se vse bolj izkazuje, da nas lahko narava tudi odpokliče? Narava bo slej ko prej vstajala v vedno novo življenje, življenje človeštva pa se lahko kmalu in kar naenkrat konča …

»Ko sem omenil vzorec kulture zanikanja (function-to-form), se pravi prepričanje, da je človek na svetu nekaj posebnega, da je njegova sposobnost spoznanja neprimerljiva z drugimi oblikami spoznanja pri živalih in rastlinah, da mu je edinemu namenjeno večno življenje itn., je na dlani paradoks poveličevanja življenja kot najvišjega dobrega (s konca 19. stoletja), ki pa ne poveličuje življenja (ljubezen), temveč moč in sposobnost manipulacije z življenjem. In s smrtjo.«

Nekateri so prepričani, da bi morali za rešitev spremeniti svojo življenjsko paradigmo, svoj vzorec življenja. Živeti bi morali bistveno skromneje. Kar pa ni v naravi kapitalizma, ki zahteva, da smo proizvodno in stroškovno vse bolj učinkoviti in da vedno več trošimo. Se to protislovje sploh lahko razreši na prostovoljen oziroma dogovorni način?

»V tem prepričanju je tudi precej za človeka značilnega poveličevanja moči. Nisem prepričan, da je človeštvo sposobno spremeniti svoj način življenja. Težko se je na primer odvaditi kajenja. Težko se je spraviti s človekom, ki te sovraži. Vzrok takih ali podobnih težav vidim v globoko zakoreninjeni kulturi zanikanja. A transformativno učenje je še nekaj povsem drugega.«

V intervjuju, ki sva ga naredila v Žirovskem občasniku leta 2015, si izrekel zelo pomenljiv stavek, ki sem ga dal tudi v naslov: »Ohranjamo načine življenja, ki ne ohranjajo načinov življenja, ki ohranjajo življenje.« Ta stavek bi po mojem potrdil tudi papež Frančišek, ki ves čas poziva prav k spremembam v našem načinu življenja. Njegova opozorila gotovo spremljaš?

»Dogajanje v Cerkvi zdaj spremljam le sporadično. ''Papeževi'' pozivi k spremembam dajejo vtis, kot da je on skoraj vsa Cerkev. Kje pa so drugi? Zato te pozive na drugi strani spremlja radikalizacija. Imam svojo izkušnjo s Cerkvijo. Krščanstvo je v krizi, ker je v nenehni skušnjavi, da postane ideologija in pozabi na konkretnega človeka, izročilo, zgodbe, izkušnje.«

Omenjeni intervju sva naredila po izidu tvoje knjige Okoljska etika in trajnostni razvoj (Koper, 2014). To je zdaj eno temeljnih del s tega področja v Sloveniji. Kdo pa so še drugi, ki opazno in vplivno premišljujejo o okoljskih zadevah, v svetu in pri nas?

»Okoljska zavest je v krizi od začetka. Povod zanjo je kultura zanikanja. Le redki avtorji, ki jih poznam s tega področja, se ukvarjajo (so se ukvarjali) z družbeno razsežnostjo okoljske krize. Družbeni vidiki okoljske krize so po mojem najtrši oreh. Danes je sicer ''sodobno'' in odmevno zanimati se za klimatske spremembe oziroma za sfero dihanja. Zemljo, vode in življenje (biodiverziteta), če omenjam Agendo 21, se zapostavlja. V Sloveniji se mi zdi zato najbolj prepoznaven Eko krog (Uroš Macerl), osebno pa mi je najbližje dejavnost Društva Dinaricum (Miha Krofel). V svetu so mi blizu zlasti Jane Jacobs (urbanizem), Arne Naess (globoka ekologija), Janet Moore (transformativno učenje), David Diamond (delo z Indijanci v Srednji in Severni Ameriki), James Balog (raziskovanje Arktike) in David Orr (trajnostna arhitektura), da omenim le nekatere. Seznam bi bil lahko dolg.«

Pri tebi gre za teoretsko raven problema. Opazne in pozitivne osebnosti pa so tudi aktivisti, ki v teh zadevah ne nastopajo le medijsko odmevno, ampak je to »izzivanje« zanje dostikrat tudi nevarno. Gotovo si bil pozoren na koga od njih?

»Pravzaprav na nobenega posebej. Ali pa morda ne razumem dobro vprašanja. Veliko avtorjev, ki sem jih bral, me je prepričalo s svojimi življenjskimi izkušnjami, a bi jih le težko uvrstil med aktiviste. Bolj med pragmatiste.«

Bi se morali mi vsi oziroma vsaj tisti, ki se teh problemov zavedamo, bolj dejavno izpostaviti v njih reševanju? Namesto da jih spremljamo le z distance in s posredovanjem medijev …

»Normativni pristop je nesmiseln. Prav tako deklarativni. Ustrezen se mi zdi narativni, ''pripovedovani'' pristop (zgodba), osnovan na poznavanju samega sebe, na izpraznitvi ''jaza'', ki je pogoj izpovednosti, in na izkušnji. Naj ponazorim s kibernetskim vzorcem: zavedati se, da se zavedaš; vedeti, da veš; ohranjati ohranjanje … Navidezna tavtologija, a vzorec ''nenehnega preverjanja preverjanja'' je opazen na vseh ravneh življenja živih bitij in telesnih struktur. Ta vzorec je med drugim pokazal, da sta človek in človekovo ''reševanje problemov'' del problema, ne rešitve.«

V kontekstu najinega pogovora je tudi vprašanje evtanazije. Vem, da si se z njim svoj čas veliko ukvarjal. V zadnjem času se v slovenski javnosti veliko razpravlja o možnosti, da neozdravljivo bolnim, ki vrh tega zelo trpijo, pustimo umreti. Za človeka, ki hudo trpi, je odrešitev že smrt sama po sebi, ne glede nato, ali je po njej še kaj ali ne. Kakšen je v tej zadevi tvoj pogled?

»S pojmom evtanazije sem se prvič zares seznanil v času doktorskega študija. Viktor von Weizsäcker, katerega dela sem raziskoval, je pisal o njej v času Nürnberških procesov zoper zdravnike. Po njegovem je na zatožni klopi v Nürnbergu sedel duh medicine, ki je človeka pojmoval kot predmet in ni bil razširjen le med nemškimi zdravniki. Kronologijo teh procesov, ki se niso nikoli končali, sta obširno dokumentirala Alexander Mitscherlich in Friedrich Mielke. Rasizem in evgenika sta ne samo v Nemčiji v ospredje postavljala na videz nekonfliktno deklarativno formulo življenja kot najvišjega dobrega, ki se je pojavila v drugi polovici 19. stol. Verjetno se tudi zato v javnosti ni izoblikovalo razlikovanje med popularnimi in obsojanja vrednimi razlogi režima, ki je hotel del svojih načrtov izpeljati na ramenih medicine, in razpoloženjem medicine, ki je poskušala dokazati svoj alibi na procesu zoper zdravnike. To je že dovolj za sklep, da je 'evtanazija', o kateri teče beseda, v resnici kakotanazija, grdo umiranje, ki je skupaj z diktatom rasne higiene in evgenike postala svojevrsten problem moderne zgodovine.

Ob splošnem mnenju, da je šla medicina predaleč, ko je z lojalnostjo sprejela načrt režima o rasni higieni in evgeniki ter ''uničevanju človeka nevrednega življenja'', je Weizsäcker menil, da ni šla dovolj daleč, da bi si odgovorila, da se ''evtanazija'' utemeljuje z na glavo postavljenim načelom solidarnosti (Weizsäcker, 1947). Načelo solidarnosti je v evtanaziji neizvedljivo.

No, potem sem leta 2005 objavil monografijo s tem naslovom. Čeprav je to neskončna zgodba, ki ima svoje korenine v antični Grčiji (celo Aristotel je govoril o etičnih vidikih evtanazije, utemeljenih na interesu države, ter legitimnem širjenju načela solidarnosti zlasti pri izpostavljanju slabotnih otrok), je evtanazija vseskozi obrobno vprašanje. V ospredju je širjenje načela solidarnosti v preobleki objektivne znanosti, ki naj bi postala nova standardna usmeritev ali celo nova splošna etika.

Pojem evtanazije se ne pojavi tudi v nizozemskem Termination of Life on Request and Assisted Suicide Act (2002) – Nizozemska je leta 1993 kot prva država na svetu legalizirala evtanazijo –, v drugih zakonodajah pa se pojavlja v povezavi s samomorom s pomočjo in dostojanstveno smrtjo, kot na primer v belgijskem Act on Euthanasia (2002) in luksemburškem Law on the Right to Die with Dignity iz leta 2009. Luksemburški zakon vključuje tudi pravni okvir paliativne oskrbe.

Sedanjih razprav o evtanaziji v Sloveniji, ki so v podobni slepi ulici nove splošne etike, tu ne bi komentiral. Moti pa me, ker se legalizacija evtanazije razume kot njeno dovoljenje, ne kot pravna ureditev tega vprašanja.«

Preden skleneva še nekaj bolj osebnih vprašanj: kaj imaš v delu zdaj, je okoljska etika še vedno v središču tvoje pozornosti?

»Trenutno nimam v delu nobene od stvari, s katerimi sem se ukvarjal poklicno, a so nenehno prisotne. Dobro leto sem že upokojen. Čas in prostor mi zdaj zapolnjuje družina. Štirje smo. Z ženo imava zdaj petletno Taro in 16-mesečnega Roka. Rok je občasno nevaren raziskovalec, Tara pa že odlična sogovornica.«

Z družino živiš v Kamniku. Kako se živi v tem mestu, je meščanom prijazno? Kako boste praznovali veliko noč 2019?

»Kamnik se ponaša z zelo dobro pitno vodo, bogato zgodovino, čudovito in skoraj idilično geografsko lego. Ne more pa se ponašati s prostorskimi in prometnimi rešitvami, turističnimi nastanitvami in podobnim. Nima npr. urejene obrtne cone; na tem področju cveti divja privatizacija. Pa vprašanje kamniške identitete: namesto o meščanih je ustrezneje govoriti o prebivalcih Kamnika. Če bi sodil po cenah nepremičnin, je Kamnik zaželen kraj bivanja, a je pretočnost prebivalcev kar velika, kar je sicer značilno za satelitska mesta … In letošnja velika noč? Nič posebnega. Doma bomo.«

Potem pa se dobro imejte in lepo praznujte!

Oddajte svoj komentar

Kranj 15°

oblačno
vlažnost: 93 %
veter: JV, hitrost: 29 km/h

15/16

sreda

7/18

četrtek

2/18

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. september 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

RAZSTAVE / Jesenice, 18. september 2019

Razstava Stara Sava

PRIREDITVE / Gorenjska, 19. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

OBVESTILA / Kranj, 19. september 2019

Naj te zapelje zelena mobilnost

IZLETI / Kranj, 19. september 2019

Pohodniški izlet: Jeruzalem

 

 
 

 

 
 
 

Ostal brez tretjine črede / 07:46, 18. september

Ni problema. Civilna iniciativa ali država mu naj izplačata tržno vrednost poklanih ovc in bo kmet zadovoljen in ovca mrtva. Temu se reče sobivanje.

Balade in srednjeveška glasba / 18:03, 17. september

Škofja Loka je obsedena s srednjim vekom.
To je dejstvo.
Ne vem, a je to biznis ali samo črpanje proraračuna.
Bojim pa se, da bi šli predaleč in kakšno zažgal.

Spoznajte ponudnike urbane kulture Kranja / 15:12, 17. september

Kmetje prvič v mestu!?
Hudoooo!

Pri podiranju drevesa se je smrtno ponesrečil Davo Karničar / 10:18, 17. september

Neverjetno kakšnim izzivom je bil kos Davo in na koncu ga ubije domače drevo..
Naj počiva v miru !!

Nočne more nekega zapuščenega otroka / 18:11, 15. september

..in si jo špricala okoli obeh ritnih odprtin...

Haha, 2 ritni odprtini :)

Pozitivne vrednote dobrih vzornikov / 16:06, 15. september

" Cilj izzivov je spodbuda otrok in mladostnikov k samoiniciativnemu vključevanju v družbeno koristne aktivnosti in jim omogočiti izkušnjo, ...

V kovčku tihotapil heroin / 16:13, 14. september

Dvojna stena v kovčku, ker amater.

 

 

/* GRAWE */ /* END grawe */