Vsak otrok ima kakšen talent

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. april 2019 / 20:30  

Za boljšo šolo (15)

Vsak otrok je za nekaj dober, so v preteklosti dobro vedeli in pri skupnih vsakdanjih opravilih spoznavali starši. Otroci so večino hišnih opravil in delo v obrtnih delavnicah ali na kmetiji opravljali skupaj s starši in ti so zelo zgodaj opazili, kakšne talente v sebi skrivajo njihovi otroci. Tudi učitelji v šolah so med otroki hitro prepoznali bolj in manj bistre glave in jih znali ustrezno zaposliti ter jim po zdravi pameti prilagajati učno snov. Dobri učitelji s pravim občutkom za otroke so znali zavarovati otrokovo dostojanstvo, da se tudi tisti, ki »niso bili za šolo«, niso počutili prikrajšane in manj vredne. Samo zelo sposobni in vedoželjni učenci, ki so vestno izpolnjevali vse učne obveznosti, so s svojim znanjem dosegli odlični uspeh in se po osnovni šoli vpisovali v gimnazije in druge zahtevne srednje šole, ki so omogočale nadaljnje izobraževanje na fakultetah. Ostali otroci pa so dobivali nižje ocene, npr. dobro in zadostno, in so bili kljub temu zadovoljni, saj so bile vse pozitivne ocene nekaj vredne in so v šoli omogočale napredovanje. Takrat so otroci še imeli o sebi realna pričakovanja, vedeli so, koliko zmorejo in kakšen poklic bi radi v življenju dosegli. Skupaj s starši so se zavedali, da v življenju poleg šolskega znanja veliko štejejo tudi druge spretnosti in sposobnosti in da je vsak poklic vreden spoštovanja. Zato so s ponosom nadaljevali delo svojih staršev v obrti ali na kmetiji. Ti otroci so izkazovali drugačne talente od onih prvih – in to so jim priznavali tako učitelji kot starši. Potem pa so v naši deželi nastopili časi, ko so starši svojim otrokom začeli prigovarjati, naj se dobro učijo in naj čim dlje hodijo v šolo, da jim ne bo treba delati. Posledica tega je, da so morali vsi otroci po osnovni šoli za vsako ceno nadaljevati izobraževanje, zato se je namnožilo srednjih in poklicnih šol ter fakultet čez vse mere. Šole so postajale vse bolj splošne z ogromno teoretičnih znanj in skoraj nič praktično uporabnega dela. In otroci so vedno manj vedeli, kaj jih pravzaprav veseli in zanima, saj se je šola spremenila v en sam boj za čim višje ocene. Če so prva leta osnovne šole otroci skozi igro povedali, da bi bili radi zidarji, mehaniki, kuharji, bageristi in traktoristi, deklice pa vzgojiteljice, učiteljice ali frizerke, so v višjih letnikih, ko so se začeli dušiti v kupu teorije, vedno manj vedeli, kaj bi radi postali. Izjeme so bili tisti otroci, ki so jim starši že v vrtcu odločno povedali, da bodo, ko bodo veliki, sodniki, zdravniki in direktorji. Ker šola in dom otrokom ne omogočata več praktičnega in koristnega dela, pač pa samo »delo s knjigami« in številne popoldanske aktivnosti, se skriti talent – otrokov zaklad – počasi začne izgubljati. V predmetniku osnovne šole se je vztrajno zmanjševalo število ur pouka tehnike, likovne in glasbene vzgoje, športa in gospodinjstva – vseh področij torej, kjer so prišli do izraza talenti posameznih otrok. Zato že v osnovni šoli veliko učencev omaga in se jim šola upre, ker niso kos veliki količini in zelo podrobno razdelani učni snovi. Premalo je praktičnega pouka in raziskovanja zunaj učilnice. Ker ni prikazana uporabnost teh znanj v vsakdanjem življenju, veliko šolarjev v učenju teorije ne vidi nobenega smisla. Glede na to, da se bodo morale današnje generacije zaradi vedno hitrejšega tehnološkega napredka in razvoja znanosti izobraževati vse življenje, se dela otrokom, ki potrebujejo za razumevanje učne snovi veliko praktičnega pouka, velika škoda. Že zelo zgodaj se soočajo z nizkimi ocenami in učnim neuspehom, kar jih bo zaznamovalo za vse življenje in jim jemalo veselje do učenja. Naša šola že dolga leta s preveč podrobnimi učnimi načrti in premalo uporabnimi znanji, učencem ne omogoča, da bi prepoznali in razvijali svoje talente. Hkrati skuša veliko staršev že v otrokovih najzgodnejših letih vplivati na njegovo izbiro šolanja in poklica. Zato je danes toliko zaposlenih nezadovoljnih s svojim delom.