Kranjci na Hrovaškem

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. april 2019 / 13:17  

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (193)

Je že tako, da si sosedov ne moremo izbrati sami, čeprav je še toliko težav z urejevanjem medsebojnih odnosov. Tudi samostojna Slovenija jih ima, tesne stike s Hrvati pa so imeli tudi naši predniki. O zanimivih odnosih v preteklosti so pisali mnogi – tudi Janez Trdina, ki je 4. aprila 1860 začel objavljati v Novicah daljši potopis z naslovom Kranjci na Hrovaškem.

Trdina je ocenil, da je v njegovem času živelo na Hrvaškem najmanj trideset tisoč Slovencev, da pa drugi rojaki niso kazali interesa za stalno selitev, čeprav v 19. stoletju Kolpa in Sotla nista predstavljali kakšne resnejše ovire. Po Trdinovem mnenju naj bi Slovenci, ki so bili žitni in vinski trgovci, mešetarji, brodniki, krčmarji, hišni posestniki, obrtniki, zdravniki, državni uradniki in učitelji, na Hrvaškem živeli bolje kot doma.

V tem času pa je bilo izredno razširjeno sezonsko delo na Hrvaškem, o čemer so pisali tudi drugi avtorji. Že sredi 19. stoletja so ob sv. Katarini, to je konec novembra, dekleta s slovenske Štajerske odhajala na sejem v Čakovec. Želela so, da bi se čez zimo zaposlila kot predice. Bilo jih je od tristo do štiristo na leto. Najbolj znani sezonski delavci pa so bili t. i. hrvatarji, slovenski fantje in možje iz Bele krajine, z Dolenjske (Kostela in Kočevske) in Notranjske, ki so s sekiro in culo čez ramo meseca oktobra vsako leto odhajali na delo v hrvaške in slavonske gozdove. Pozimi so gozdarili, spomladi pa so se vračali domov. Vsako zimo so možje odhajali v stoletne hrastove gozdove na vzhod. Ves dan so delali, noči pa preživljali v skupnih kolibah. Prosti so bili ob nedeljah, ko jih je pot zanesla v bližnje gostilne. Vsak je dobil poleg denarja na mesec še trideset kilogramov koruzne moke, deset kilogramov bele moke, kilogram soli in poldrugi kilogram slanine. Ko so se spomladi vračali domov, so po vaseh med hribi odmevali vzkliki: »Hrvatarji gredo!« Od sonca ožgani možje so se šopirili po vasi v »špičastih šrifletih«, belih srajcah in v kratkih suknjah iz modnega blaga, ki je prišlo z Dunaja ali iz Brna. Okoli vratu so si običajno zavezali pisano kravato. Na glavah so nosili lovske klobuke, v rokah dolge pipe, na prsih pa jim je visela srebrna verižica, ki je bila pritrjena na uro v telovniku. Tedaj so imeli domači krojači in čevljarji polne roke dela. Tudi ženske in otroci so prišli na svoj račun. Manj pa so »hrvatarji« dali za hrano in še manj za kakšno novo stvar v svoji hiši. Vendar se je življenje kmalu umirilo. Kmete je pritegnila zemlja, druge moške pa tudi kočevski gozdovi, kjer so med tednom tesali tramove in sekali drva. Na jesen se je začelo vse znova ...

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Kamniku se je 2. 4. 1748 rodil doktor znanosti, rektor, univerzitetni profesor in zdravnik Jurij Karel Starovašnik. Boril se je proti mazaštvu in »čudodelni medicini«.

V Radomljah se je 3. 4. 1856 rodil pisec Ivan Belec. Predlagal je, da bi ruščina postala knjižni jezik Slovanov. Bil je predhodnik Janeza Evangelista Kreka.

V Jaršah pri Mengšu se je 3. 4. 1858 rodil mlinar in gospodarstvenik Vinko Majdič. Za svoj mlin v Kranju je kupil novi turbini. Zaposloval je sto delavcev.

V Železnikih se je 5. 4. 1785 rodil duhovnik in teolog Jožef Dagarin. Za Prešernovo literarno zapuščino je naredil popis rokopisov. Pripisujejo mu odgovornost za njihovo delno uničenje.