Bog ima smisel za humor

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. april 2019 / 14:44  

Gregor Čušin s Koroške Bele, dramski igralec, mojster komedije, režiser in pisatelj, je napisal novo knjigo z naslovom Zgodbe iz velike knjige in malega predala.

Za pogovor sva se dobila v torek zvečer, po dobro obiskani predstavi v kranjskem župnišču. Moje prvo vprašanje zgovornemu sogovorniku je bilo: Zakaj ima njegova knjiga naslov Zgodbe iz velike knjige in malega predala.

»Ta velika knjiga je Sveto pismo oziroma moj, Čušinov prevod starozaveznih in novozaveznih evangelijskih zgodb. Predal pa je moj predalček, moja domišljija. Združil sem največjo knjigo in svojo skromno domišljijo. V zgodbah iz velike knjige tesar Jožef pripoveduje svojemu sinu, ki je še v materinem, Marijinem trebuhu, izraelsko zgodovino. Zgodbe so povezane z gozdom in lesom in so malo drugače, bolj zabavno, ne tako resno, vendar pravoverno zapisane. V malem predalu oziroma Novi zavezi pa govori Jezus, tesarjev sin, ki je začel živeti po svoje,« pove Čušin.

Gregor Čušin je človek, ki zna resne, globoko verske reči povedati po svoje, na humoren, šaljiv, lažje razumljiv način. V tem je pravi mojster.

»Zakaj? Sem človek, ki stvari rad malo na glavo obrnem in se pošalim, saj verjamem in verujem v boga, ki ima smisel za humor. Poglejte, kakšne ljudi nas je naredil! Za kaj takega moraš imeti smisel za humor, ki zna biti kdaj tudi črn. Zgodbe, ki jih doživlja Jezus, so v bistvu zelo šaljive. Mi teh zgodb ne premislimo zadosti, si jih ne razložimo, zato se nam zdijo strašno resne, čeprav so zelo zabavne. Na primer o hlodu v glavi, pa o hlapcih, ki jim je gospodar zapustil talente in so dejansko veliki denarji, pomembni za preživetje. Verjamem, da je Jezus govoril s humorjem. Ljudje namreč sledijo tistemu, ki je duhovit, in ne onemu, ki je zamorjen. Duhovit človek te lahko znova in znova preseneti, zato sam pri bogu nikoli ne vem, kaj lahko pričakujem od njega. Seveda zna biti tudi strog. Moje zgodbe obračam tako, da bi ljudem približal humor, da bi jih nasmejal, da bi se veselili tega življenja, in ne le bali pekla,« je o svojem pogledu na božje povedal Gregor Čušin.

Seveda teh reči ne bi mogel pisati ali igrati, če ne bi do podrobnosti poznal Svetega pisma. Vprašal sem ga, kateri svetopisemski zgodbi sta mu najbolj pri srcu.

»Kar nekaj jih je. V Stari zavezi me najbolj zadene zgodba o Abrahamovem darovanju sina Izaka. Kako je Abraham, ki je pred tem barantal z bogom, ali naj pogubi grešni mesti Sodomo in Gomoro, brez ugovora poslušal boga, naj žrtvuje svojega sina Izaka. Vzel ga je, šel na goro in ga je bil pripravljen žrtvovati. To je primer svete vdanosti, ki je v svoji dobesednosti grozna, vendar pove, da je vse, kar imam, od boga. Iz Nove zaveze izbiram Tomaževo zgodbo. Zdi se mi, da se mu godi krivica, saj nihče od apostolov ni verjel, da je Jezus vstal od mrtvih, Tomaž pa je kot pravi možakar naglas povedal, da bo verjel, ko se bo sam prepričal o Jezusovih ranah.«

Čušin ni nikoli skrival, da je veren. Pravi, da ne v življenju ne v gledališču ni čutil kakšnih silnih pritiskov. Seveda se človeku zgodi kakšna krivica, vendar se zaradi tega ni nikoli imel za mučenca. V življenju pa vsak ubira svojo pot. Eni verujemo, drugi ne, pove. Meni je sicer žal zaradi tistih, ki ne, vendar ne bom nikogar z ognjem in mečem prepričeval, naj misli po moje. Enako mene ni treba prepričevati, da boga ni. S temi razlikami se da živeti, pove Gregor Čušin.