Nobelovčev rod še živi

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. april 2019 / 08:29  

Konec marca je po zaprisegi na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu profesor Duncan Haldane, Nobelov nagrajenec za fiziko, postal tudi slovenski državljan. Sin koroške Slovenke in Škota je že dolgo v ZDA, a redno prihaja tudi v Slovenijo, kjer še živijo sorodniki njegovega starega očeta Jozefa Renka. Ta je bil rojen na domačiji Renkovih v Srednji vasi pri Begunjah, od koder se je na prelomu prejšnjega stoletja v iskanju boljšega življenja izselil na Koroško.

Duncan Haldane, profesor na ameriški univerzi Princeton, je fizik, ki je leta 2016 skupaj z raziskovalcema Davidom J. Thoulessom in Michaelom Kosterlitzem prejel Nobelovo nagrado za fiziko, in sicer za teoretske raziskave stanja snovi. Konec marca je v prostorih slovenskega veleposlaništva v Washingtonu slovesno zaprisegel kot slovenski državljan, njegova mati je bila namreč koroška Slovenka, katere oče Jozef Renko je v začetku dvajsetega stoletja v Borovlje s trebuhom za kruhom prišel iz rodne Srednje vasi pri Begunjah na Gorenjskem.

Pol Škot, pol Slovenec

Haldanova mati Ljudmila Renko se je rodila let 1919 kot hči koroške Slovenke in Gorenjca, ki se je v želji po boljšem življenju preselil v Borovlje, kjer je odprl trgovino. Kot v odgovoru novinarju časnika Slovenian American Times piše profesor Haldane, je družina Renko na Koroškem med drugo svetovno vojno preživljala težke čase. »Nacisti so materinega očeta in brata odvedli v koncentracijsko taborišče, moja mati pa se je deportaciji izognila, ker je bila takrat študentka medicine na Dunaju. Taborišče sta preživela, ker je mama tamkajšnje uradnike podkupila z zlatniki, ki jih je v zemljo zakopal in skril njen oče. Iz taborišča so ju premestili na kmetijo v vzhodni Avstriji,« je v pogovoru pojasnil Haldane.

Kot aktivna protinacistka je Ljudmila Renko ob koncu vojne delala kot zdravnica v jugoslovanski vojaški bolnišnici na območju britanske okupacijske cone na Koroškem. Zdravila je tudi ranjene partizane. Pri delu je spoznala škotskega zdravnika, s katerim se je poročila in preselila v Anglijo, kjer je družina odtlej živela. S poroko je Ljudmila Renko izgubila jugoslovansko državljanstvo, leta 1951 Duncan Haldane pa se danes opredeljuje kot pol Škot in pol Slovenec.

»Ime Duncan sta mi očitno izbrala zato, ker je mati želela, da bi me klicali Dušan, pa jo je oče prepričal, da je škotsko ime Duncan zelo podobno Dušanu in nekako bolj sprejemljivo za življenje na Škotskem,« je povedal v pogovoru za časopis ameriških Slovencev.

Živi in dela v ZDA

Duncan Haldane se je rodil v Londonu ter v Angliji preživel otroštvo in mladost. Po doktoratu na Cambridgeu je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja zapustil Veliko Britanijo in odšel najprej v Grenoble, nato na južnokalifornijsko univerzo v San Diego, od tam pa v začetku devetdesetih let na univerzo Princeton v New Jersey. V otroštvu ga je bolj zanimala kemija, nato pa je pristal v fiziki, ki je kmalu postala njegova strast.

Danes je raziskovalec in profesor na univerzi Princeton, je tudi član ­britanske Kraljeve družbe, Ameriške akademije znanosti in umetnosti, sodelavec Ameriškega fizikalnega društva, član britanskega Inštituta za fiziko in Ameriškega združenja za napredek znanosti. Je britanski državljan in stalni prebivalec ZDA; z ženo Odile Belmont živi v Princetonu, kjer na tamkajšnji univerzi predava fiziko. Že večkrat je obiskal Slovenijo, nazadnje je bil pri nas decembra lani, ko je prejel naziv častnega doktorja Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za matematiko in fiziko predaval o sodobnih izzivih fizike.

Renkovi še živijo v Srednji vasi

Nobelovčevo življenjsko pot spremljajo tudi potomci enega od bratov Haldaneovega starega očeta, tistega od treh bratov Renko, ki je ostal na domači kmetiji v Srednji vasi. »Seveda vemo, kdo je Duncan Haldane, čeprav z njim in njegovo družino nimamo tesnejših kontaktov. Pred kakimi 15 leti sta se z materjo Ljudmilo celo oglasila pri nas,« je povedal Tone Renko, ki danes z družino živi na domačiji Renkovih v Srednji vasi. »Okoli leta 1900 je tu živelo pet otrok, štirje bratje in ena sestra. Dva sta s trebuhom za kruhom odšla na Koroško, moj stari oče pa je ostal na kmetiji.«

Tone Renko se spomni, da so kot otroci s starši včasih obiskali sorodnike v Borovljah, kjer imajo Renkovi v središču mesta še vedno gostilno, ki jo še pred vojno odprl oče Ljudmile Renko. »Vem, da v Borovljah živita njegovi vnukinji, ki sta ohranili priimek starega očeta – Renko,« je še povedal sedanji gospodar Renkove domačije.