Gledališče slika življenje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 30. marec 2019 / 19:43  

V sredo so se v Prešernovem gledališču prižgale odrske luči 49. Tedna slovenske drame, najpomembnejšega vsakoletnega festivala slovenske dramatike. Festivala, na katerem v soj žarometov stopijo tisti, ki izvirna slovenska besedila pišejo, in tisti, ki jih uprizarjajo, tako na domačih kot tujih odrih. Če smo nekoliko navihani in pomen besede gledališče iz prostora, kjer se nekaj gleda, spremenimo v dejavnost, ki išče gledalce, bomo kot tretji pomembni člen festivala zapisali gledalce. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije so kulturne ustanove v Sloveniji v letu 2017 uprizorile 7.605 gledaliških predstav, ki si jih je ogledalo 1,4 milijona obiskovalcev, vsako povprečno 185 oseb. Na dan so povprečno pripravili 21 gledaliških predstav, za vstopnico za predstavo pa je bilo v povprečju treba odšteti 9 evrov. Gledališče torej je – in prav tako gledalci. Ti bodo v teh dneh zagotovo prišli na svoj račun, saj bo letošnji teden dolg kar trinajst dni, na njem pa si bo moč ogledati petnajst predstav. Žanrsko in izvedbeno zelo raznolikih – od konvencionalnih odrskih postavitev do sodobnih uprizoritev, kakršnih doslej še nismo videli. Morda prav slednje bolj kot kdajkoli odražajo prostor in čas, v katerem živimo.

Nova slovenska dramatika vsekakor ga. Kot je med drugim zapisala Vilma Štritof, predsednica žirije za nagrado Slavka Gruma za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo, so avtorji prispelih besedil na letošnji natečaj dramo večinoma iskali in našli tam, kjer jih je bolelo, kjer so zaznavali krivice … In so segali v intimo in kričali v družbo, z zavestjo o blišču in bedi razkrivali mehanizme oblastnikov, katerih posledice občutimo vsi. Spregovorili so o strahu, ksenofobiji, tabujih, socialni razslojenosti, odraščanju, ljubezni. Avtorji v svojih pisavah torej vse bolj prepoznavajo družbeni kontekst, življenje v lokalnem okolju in globalnem svetu tukaj in zdaj. Pojavlja se celo nova zvrst, tako imenovana dokumentarna drama.

Ne, sodobno gledališče ni in ne more biti zgolj prikazovalec nekih drugih, domišljijskih svetov ali pa dobrohotni blažilec vsakodnevnih tegob – nasprotno, vedno bolj postaja ogledalo sedanjosti in prostor družbenega angažmaja. Beseda, naj bo ta pisana ali uprizorjena, sicer ne more spremeniti sveta, lahko pa vpliva na nas ljudi, da se spreminjamo skupaj z njim. V prihodnjih dneh nam bo gledališče ponudilo kar nekaj priložnosti za temeljit razmislek o tem, kdo smo in kam gremo.