Podpodzavest

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 29. marec 2019 / 11:04  

Zapisali smo, da težkih dogodkov ne maramo in se jih želimo znebiti. »Le kaj bi s tem, zakaj bi govoril o vsem, kar je bilo težkega; kaj se bom ukvarjal s ponižanji, ki sem jih bil deležen kot otrok; ne bom govoril in razmišljal o lakoti med vojno; starša sta se ločila, pa kaj, kar je bilo, je bilo, sicer vem, da je mama imela rajši brata kot mene – to sem odpisal in ne mi tega omenjati; vedno je bilo delo prvo in šele nato jaz; svojega moža imam rada in sem pozabila njegovo nezvestobo; res sem zrasel brez očeta – nisem edini; seveda so me doma tepli, saj so takrat vse otroke tepli; bilo je res veliko krivic, vendar manj kot govorim o tem, boljše je; stric me je kot punčko otipaval, vendar je to že daleč, zelo daleč …« Tako si govorimo in odrivamo od sebe težave, zgodovino, neljube dogodke. Tako si zavestno odganjamo slaba vzdušja, slaba počutja, ki se nam začnejo prebujati, ko se spominjamo dogodkov, in nočemo si priznati ponižanj, razvrednotenj, strahov, užaljenosti. Ne upamo si priznati šoka, da »sem bil nezaželen otrok, nisem bil pravega spola«, nočemo si priznati, da »mi vse življenje manjka trdnost, ki jo da lahko le oče, moj oče pa je padel na ruski fronti; moj oče je odšel, ko sem se rodil; starša sta me dala v rejo k teti in odšla na delo v Nemčijo; doma so me zmerjali, ker nisem bil odličnjak …« Vsak bralec si lahko naredil svoj spisek. Takšne življenjske dogodke vedno spremlja čustvena bolečina. Vedno. In to nas vedno zaboli. Mi pa se delamo, kot da ni nič. Pobegnemo. Pa ne za dolgo. Vse to se nam zapiše v podzavest, ki se vztrajno polni. Najprej se nam začne zmanjševati življenjska sreča. Ves čas smo srednje žalosti, stalno prestrašeni, čakamo, kaj hudega se nam bo (spet) zgodilo, teža življenja se z leti povečuje. Vedno smo prizadeti, kadar se ne počutimo varne, in še bolj smo v stresu, kadar nismo povezani. In smo popolnoma zbegani, kadar ne dobimo varnosti in stika v bližnjih odnosih, to pa so starši in zakonec oz. partner.

Najbolj šokantno je, da imajo vsi potlačeni dogodki (in predvsem potlačena čutenja) strahovito moč. Nočemo jih, oni pa hočejo ven. Moč je v tem, da naša podzavest začne organizirati naše življenje. Kako? V naš vsakdanjik pripelje podobno boleče čustvene vsebine: naša podzavest nam privablja dogodke in ljudi v naš krog samo z namenom boljše rešitve, kot je bila do sedaj. Naši podzavesti, kot jo opisujemo, je vseeno, ali mi trpimo ali ne. Nam pa ne sme biti vseeno. Mi se moramo odločiti za več sreče. Mi moramo zagrabiti bika za roke, sicer nas bo poteptal. Zato je ključno zavedanje, da nas podzavest ne sme uničiti oziroma ji ne smemo dovoliti, da nas upravlja. Vesela novica je, da imamo celo podpodzavest. Tam pa je neskončna moč, ki nam je dana. Mi smo neskončno več kot seštevek neprijetnih dogodkov. Biti človek mora biti navdušujoče izkustvo. O tem bomo razmišljali prihodnjič.